Mednarodna skupnost ponovno stavi na pogajalske spretnosti turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, s pomočjo katerega je že lanskega julija prišlo do sklenitve rusko-ukrajinskega dogovora o izvozu ukrajinskih žitaric čez Črno morje. V ponedeljek se bo srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in ga poskušal prepričati, naj obnovi z ruske strani odpovedan dogovor o izvozu ukrajinskih žitaric čez Črno morje skozi dogovorjen koridor do Carigrada.
Ruski seznam zahtev
Osnova za pogajanja turškega predsednika s Putinom bo nov predlog Združenih narodov o obnovitvi dogovora o žitaricah. Tega je pred dnevi v Kremelj posredoval generalni sekretar ZN Antonio Guterres, vendar v Moskvi s predlogom niso povsem zadovoljni. Kaj točno vsebuje Guterresev novi predlog, sicer ni znano. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je na pripravljalnem srečanju ponedeljkovega vrha turškemu zunanjemu ministru Hakanu Fidanu izročil seznam zahtev, ki jih Rusija želi videti uresničene za vnovičen pristop k sporazumu o izvozu ukrajinskih žitaric.
V Kremlju so sicer v minulih tednih ves čas poudarjali, da so se pripravljeni vrniti k dogovoru o žitih, a šele potem, ko bodo izpolnjena njihova pričakovanja, da se ne bo več domnevno omejevalo ruskega izvoza žit na svetovni trg, ponovno naj bi vzpostavili tudi izvoz ruskega amoniaka preko cevovoda do ukrajinskih pristanišč. Prav tako je bila ena izmed ruskih zahtev izvzetje ene od bank iz sankcijskega režima in ponovna vključitev v sistem plačil Swift. To naj bi sicer Guterres Putinu predlagal, še preden se je julija izteklo podaljšanje dogovora o izvozu žitaric. Dogovora o obnovitvi slednjič ni bilo. Tako je leto dni star sporazum, s katerim je uspela Ukrajina kljub vojni nemoteno izvoziti 33.000 ton kmetijskih proizvodov, pristal na ledu.
Kremelj išče alternativo
Vojna med vodilnima svetovnima izvoznicama žitaric je s prekinjenim izvozom teh dobrin okrepila težave številnih revnih držav, ki se jim je nakup nujne dobrine močno podražil, hkrati pa so imele težave tudi mednarodne organizacije, ker niso več mogle po sprejemljivih cenah kupovati toliko žita, kot bi ga potrebovale za nudenje ustrezne prehrambne pomoči. Eden izmed očitkov Rusije v njeni kampanji dezinformacij je sicer bil, da ukrajinsko žito sploh ne prispe do najbolj revnih držav, temveč ga glavnino pokupijo industrijsko razvite države. Toda za pšenico in koruzo, ki zajemata 78 odstotkov celotnega izvoza v okviru dogovora o žitaricah, ta ruski očitek ni utemeljen. V države v razvoju je namreč prispelo 65 odstotkov tako izvožene ukrajinske pšenice, delež koruze za te države pa je nekoliko manjši – 51 odstotkov.
Kljub temu se Rusija v afriških državah – ki so ena izmed glavnih ciljnih skupin iskanja podpore v mednarodni skupnosti – še naprej poskuša predstavljati kot tista, ki bo ostala zanesljiva dobaviteljica žitaric. Putin je šestim državam obljubil po 50.000 ton brezplačnega žita. Prav tako sedaj Moskva – morda je to tudi del pogajalske taktike – razmišlja o alternativi črnomorskemu dogovoru o izvozu ukrajinskih žitaric. S Turčijo in Katarjem se namreč dogovarja, da bi po ugodnih cenah (očitno subvencioniranih s katarskim vložkom) v Turčijo dobavila milijon ton žitaric, kjer bi jih predelali in nato dostavili državam v razvoju.
