Na Slovenskem so se, po pisanju časnikov, izoblikovale predvsem tri zamisli. Poleg že omenjene ideje o trializmu, ki jo je vladajoča stran odločno zavračala, je bil govor tudi o tem, da bi jugoslovanski narodi izstopili iz Avstrije in skupaj s Srbijo ali brez nje osnovali lastno samostojno državo, en del pa se je zavzemal za skupno in tesno povezano nastopanje Slovencev in Hrvatov, brez vključevanja Srbov torej. Nasprotniki ideje o osiromašenju Avstro-Ogrske z ustanovitvijo lastne države so opozarjali zlasti na nevarnost, ki bi v primeru odhoda iz Avstrije grozila Slovencem. Da bi namreč po našem ozemlju in našem narodu v tem primeru segli tako Nemci kot Italijani, kar se je pozneje v resnici tudi zgodilo. Ti so ideje o jugoslovanstvu označevali za utopične.
Jugoslovani?
Dunaj, 28. marca. V Opatiji so se včeraj zbrali zastopniki vsepravaške stranke, ki hoče reprezentirati narod, katerega je dr. Šustersič krstil z imenom »hrvaško – slovenski«. Pravo, ki si ga saj v svojih glasilih uzurpira nedavno ustvarjena politična konfederacija slovenskih in hrvaških klerikalnih strank, biti namreč predstaviteljica celokupnega »hrvaško – slovenskega« naroda, seveda ne eksistira in ostentativno poudarjanje hrvaško-slovenske zajednice nasproti jugoslovanski, kovanje dunajske resolucije proti reški, je baš v današnjih časih nekoliko deplacirano. (…)
Gesla razdora, sovraštva in nestrpnosti so žalostna znamenja za našo bodočnost.
Slovenski narod, 29. marca 1913
Kako se boje pri »Slov. Narodu« vsake besede o »Jugoslovanstvu«.
Prej so napadali preporodovce – zdaj pa »neki ljubljanski list« (tudi »Dneva« se boje!) ker je povedal odkrito besedo glede našega položaja. Nikar se ne bojte! Ljubljana ne bo za to na Dunaju prav nič slabše zapisana in je ne bodo prav nič manj sovražili kakor doslej. Le klonite hrbet, da bodo lažje tepli! Naše besede niso bile »praznoglave kozlarije« – ampak so povedale čisto resnico, ki jo lahko vsak vidi, razven onih, ki čakajo rešitve od – avstrijske vlade.
Dan, 12. aprila 1913
Bojimo se!
»Dan« je to staknil in v svoji prebrisanosti je še celo izvohal, da se bojimo »Dneva«, »Preporoda« in »Jugoslovanstva«. Doslej se nam dostikrat ni videlo vredno, pričkati se z omenjenim neodvisnim dnevnikom, ker nam ni prav nič na potu, in ker nas dolgočasne neslanosti, ki največkrat polnijo plitve njegove predalčke, nič ne stanejo. Prepuščali smo list njegovi bahati samohvali in brezsodnostni samoreklami, dobro vedoč, da pride konec – in sicer prav negativen konec. Tu in tam pa moramo vendarle vmes poseči, in to takrat, kar razvija listič nazore, katere v Slovencih resna politična stranka nikakor zastopati ne sme in ne more. Tukaj se nam je dotakniti našega strahu pred »Jugoslovanstvom«. (…) Za nas pa ima »Jugoslovanstvo«, v kolikor ga pišemo na svoj prapor, le pomen, v kolikor se da stisniti v meje naše monarhije. To stališče mora danes vsaka resna in pametna stranka zastopati, kar pa sega čez okvir tega stališča, je prismojena politična otročjost. In radi tega smo morali nastopiti proti »Dnevu«. Kakor vse kaže, se hoče neka jetična klikica Jugoslovanstva poprijeti za posebne svoje namene in v posebno svojo reklamo. (…)
Ti politični paglavčki res ne vejo, kaj hočejo. Predvsem ne premislijo, da bi tedaj, če bi res Nemčija in Laško kdaj mogli svoje kremplje stezati po naših slovenskih pokrajinah, ti dve državi se prav hitro sporazumeli, in da bi jima potem celo Jugoslovanstvo, naj je združeno pod Petrom ali Nikolajem, ne moglo obraniti, da storita z nami kar hočeta. (…) Kaj takega se v »Dnevu«, ko je pisec skrit v blagodejnem zatišju za slamnatim redakterjem, da brez nevarnosti pisati. Naj pa začne o tem govoriti naša mladina, ki svojih besed na tehtnico ne polaga, potem se bodo polnile ječe in uničevale se bodo eksistence! To bo edini uspeh, kojega »Jugoslovanstvo, špekulajoče na razpad Avstrije« more doseči! (…) Končno se bo država tudi branila, in godilo se nam bo, kakor se godi ogrskim Slovakom. Ali pa še huje! In kadar pride usodepolni »Dnevov« trenotek, takrat ne bo ničesar, kar bi mogla Nemec in Lah dobiti, takrat nas sploh več na svetu ne bo! (…) – To smo hoteli povedati. O krivljenju hrbta ne bomo govorili. Pač pa so »Dnevci« tisti, ki stavljajo avstrijski vladi na razpolago zadnji del svojega telesa. Pri tem pa omenjeno vlado naravnost prosi, da naj pograbi brezovko in da naj jih do črnega ošvrka! V tem obstoja cela njihova politična modrost! (…)
Slovenski narod, 14. aprila 1913
»Slovenski Narod« je označil svoje stališče
glede jugoslovanskega vprašanja. Tega ni mogel storiti drugače, kakor da se je zaletel v »Dan« in je nakopičil po stari svoji navadi cele kupe izrazov, s katerimi je hotel pokazati svoje visoko mnenje. Tako piše: o neslanostih (to so naši članki o jugoslovanstvu), ki baje polnijo naše »plitve predalčke« – neka »jetična klikica« se hoče baje poprijeti Jugoslovanstva v svoje posebne namene. »Dnevovi« članki so mu »oslarije« – po »Dnevu« regljajo »politične žabice« in politični paglavčki, ki ne vejo kaj hočejo. Nazori mladine o jugoslovanstvu so »otročje predpustne šale« – »Dan« piše »kozlarije« in prosi vlado, da naj vzame brezovko in nas do črnega ošvrka«. – Prosimo: tako piše napreden slovenski list. To je popolnoma pravi ton, da bo slovenska mladina lahko spoznala »Slov. Narod« in njegovo jugoslovanstvo. Ako je že doslej šla mladina svoja pota –pojde poslej naravnost proti taki slovenski »napredni« politiki. Kdor je čital naše članke, je lahko videl, da smo hoteli sedaj tako važno jugoslovansko vprašanje pojasniti od vseh strani. To je naša naloga in sveta dolžnost. »Slov. Narod« se je temu izogibal in tudi sedaj bi o tem ne govoril, ako bi ne moral vmes poseči, »kadar razvija listič nazore, katere v Slovencih resna politična stranka nikakor zastopati ne sme in ne more«. Mi pravimo: dobro, saj ni treba. Pa dajte vsaj drugim mir! (…)
Dan, 15. aprila 1913
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib