24. februarja, v zgodnjih jutranjih urah, je vojska vdrla v Ukrajino. Napadli so z več strani in v velikem številu. Invazija, ki so jo poimenovali Specialna vojaška operacija, se je začela. Po prvih nekaj dneh kaosa, ko smo lahko videli milijone beguncev in je kazalo, da bo manifestacija velike vojaške moči prestrašila Ukrajince, je postalo jasno, da ta sila ni tako hitra, močna in učinkovita, kot so vsi, vključno z zahodnim vojaškim vrhom, mislili. Ni se tudi zgodilo, da bi prebivalstvo sprejelo napadalce s kruhom in soljo … Kmalu bo minilo leto dni od začetka in v tem času smo lahko prišli do nekaterih ugotovitev.
1. Ni videti, da bi napadalcu uspelo v kratkem zmagati in da bi se napadeni nameraval vdati.
2. Sankcije proti Rusiji izvajamo, a nimajo želenega učinka na intenziteto vojaških operacij. Učinkujejo pa izrazito negativno na države EU in katastrofalno na revne države preostalega sveta.
3. Uničenje premoženja in človeških življenj v Ukrajini je nepredstavljivo veliko.
4. Ni videti, da bi v Rusiji prihajalo do krize.
5. Po nekaterih ocenah Rusija izgublja vojaško tehniko hitreje, kot jo lahko nadomešča.
7. Z okupiranih območij je Rusija izselila več kot milijon Ukrajincev, predvsem otrok in žensk. Kaže, da jih želijo na silo rusificirati.
8. Ruska vojska ne izbira le vojaških ciljev, ampak načrtno uničuje civilno infrastrukturo in ubija civilno prebivalstvo.
Ko je trdnjava osvojena in zastava izobešena, so pogajanja zelo enostavna. Zmagovalci pišejo zgodovino. Z izjavo: »Potrebujemo orožje, ne prevoza,« se nam je začelo svitati, da se Ukrajinci niso ustrašili in želijo vzeti odgovornost za svojo usodo v svoje roke. Ukrajinski predsednik je poosebil kolektivno čustveno stanje Ukrajincev. V zelo kratkem času so tudi tisti, ki so se prej nagibali k Rusiji, postali patrioti. Na nesrečo vseh se je nekdo močno uštel pri oceni čustvenega stanja ukrajinskega naroda … Pa niso prvi v zgodovini, katerih moto je »Zmaga ali smrt«.
Žal zaradi inercije, neumnosti ali napuha Rusi, ko jim ni uspelo izpeljati bliskovitega prevzema oblasti, niso obrnili kolone in se vkopali na mejah vzhodnih pokrajin Donecka in Luganska, ki bi ju takrat zlahka zmogli okupirati in obdržati. V tem primeru bi Evropa in Zahod zamižala na obe očesi in bi se lahko začela mirovna pogajanja. Ukrajina bi ostala brez dela ozemlja, kot je Češka ostala brez Sudetov …
Ko so poročevalci s poljsko-ukrajinske meje začeli poročati o odhodu žensk in otrok ter vračanju moških, ki so pustili službe v tujini, je postalo jasno, da se Ukrajinci dobro zavedajo zgodovinske priložnosti. Da jim je jasno, da gre za preživetje. Zanimiva je ravno obratna situacija na ruski strani, kjer moški bežijo v tujino, ker nočejo sodelovati in tvegati življenja za to idejo. Uničevanje civilne infrastrukture, ubijanje civilnega prebivalstva in deportacije civilistov, predvsem žensk in otrok z namenom asimilacije, so genocidna dejanja. Zgodbe, ki jih podaja ruska državna propaganda, so vedno bolj podobne zgodbam, ki smo jim bili priča pred in med drugo svetovno vojno in jih je podajala nemška propaganda. Besedne zveze kot »totalno uničenje«, »bog je na naši strani«, »naši nasprotniki so manj kot ljudje« in podobne so podlaga za fatalistične scenarije. Tudi hvalisanje s superorožjem je že znana taktika.
Žal kaj dosti boljši ni niti zahodni medijski prostor. Grozote podobnih razsežnosti, kot se dogajajo v Ukrajini, se že dolgo dogajajo vsaj še v naslednjih državah: Sudan, Sirija, Somalija, Mjanmar, Demokratična republika Kongo, Južni Sudan, Nigerija, Jemen, Etiopija in Afganistan, pa marsikdo med nami niti ne ve, da obstajajo. Daleč od oči, daleč od srca. Nobena od teh držav tudi ne predstavlja preostalemu svetu niti jedrske niti ekonomske grožnje.
Zanimivo je, zakaj je ruska stran šele pred kratkim začela uničevati strateško, predvsem energetsko infrastrukturo v Ukrajini. Morda upajo, da bodo s tem zlomili duha in oslabili nasprotnika, saj je zdaj zima in z njo mraz. Bolj verjetno je, da gre za maščevanje, češ, če mi ne bomo imeli Ukrajine zase, je tudi vam ne bomo kaj dosti pustili. Prej so morda še upali na uspešno okupacijo in si niso želeli nakopati dodatnih stroškov z obnovo, zdaj pa izvajajo taktiko požgane zemlje. Agencije poročajo tudi o sistematičnem plenjenju na zasedenih območjih. Odgovor na sankcije je Zahod doživel v obliki omejevanja dobave ogljikovodikov iz Rusije. To je na kratek rok hud udarec, na dolgi rok pa priložnost. Tako smo bogati, da bi to priložnost lahko zlahka izkoristili. Revne države žal nimajo tega privilegija.
Je pa problem pri ruski nafti, ki onemogoča, da bi njeno črpanje in pretakanje po želji ustavili in spet pognali. Večina proizvodnje je na severu, kjer je zemlja zmrznjena celo leto. Tam mora nafta, ki jo vmes dodatno ogrevajo, teči neprenehoma. Če se ustavi, se zgosti, v njej vsebovana voda pa zmrzne in uniči cevovod. Zahtevno je tudi zapiranje in odpiranje naftnih in plinskih vrtin. Ni tako enostavno kot odpiranje in zapiranje vodovodne pipe. Včasih je tehnično neizvedljivo. Lahko se zgodi, da bodo nafto začeli zlivati v tundro in odvečni plin spuščali v zrak. Metan je eden od toplogrednih plinov in ne bi me čudilo, če bi ta argument uporabili kot grožnjo, češ, kupujte plin in ga kurite ali pa ga spustimo v zrak in nam bo kmalu vsem še topleje …
Kot trenutno kaže, si želijo Rusi trajno prisvojiti čim večji kos Ukrajine in so opustili upanje na totalno zmago. Vkopavajo se na jugovzhodu. Vojaštva in opreme imajo še vedno dovolj, da si lahko privoščijo dolgo vojno izčrpavanja, Ukrajina pa je strateško odvisna od pomoči Zahoda. Evropska unija ni država, kot so Združene države, ampak zgolj rahla skupnost sosednjih držav. Kako krhek je pogled prebivalcev na tako skupnost, se je pokazalo z izstopom Velike Britanije. Naraščanje populizma, nesposobnost širšega pogleda in vsesplošna sebičnost niso dobra popotnica, da bi Unija bila sposobna vojno stanje dolgo prenašati. Zavedati se moramo, da je ta konflikt preizkus, kakšna bo naša prihodnost. Vprašati se moramo, ali si želimo, da bo prevladal argument moči ali bo prevladala moč argumenta.
Zelo se nam splača potrpeti. Večina med nami bo nekaj časa malo slabše živela in ko slabi časi minejo, jih hitro pozabimo. Dolgo tega je Andre Malraux napisal: »21. stoletje bo duhovno (religiozno) ali pa ga sploh ne bo.« Druga svetovna vojna je terjala 85 milijonov življenj. Upajmo, da jih za končanje te ne bo umrlo 8 milijard.
