V visoki starosti, v 95. letu, a še vedno sredi neverjetnega delovnega zanosa je tiho odšla Valerija Skrinjar Tvrz, za prijatelje Valči, novinarka, urednica, pisateljica, prevajalka, partizanska učiteljica, zadnja borka iz znamenite bitke na Menini planini, begunka iz obleganega Sarajeva. Za njo ostajajo premnogi spomini in pomemben pisateljski opus: 10 radijskih iger, tri pesniške zbirke, 12 zbirk kratke proze, 12 povesti in romanov, 10 prevodov slovenskih avtorjev, med njimi dela Toneta Svetine, Vitana Mala, Branke Jurca, Neže Maurer … Prejela je številne ugledne nagrade, med drugim leta 2012 v Sarajevu nagrado za življenjsko delo. Nekaj let je bila predsednica Društva književnikov Bosne in Hercegovine, saj je večino svojega zelo ustvarjalnega življenja preživela v Sarajevu.
Revirjem in svojemu rojstnemu kraju, Zagorju ob Savi, kjer se je rodila leta 1928, se je oddolžila s trilogijo Zmajeva kri, v kateri je opisala rudarsko življenje in težke socialne razmere v knapovskem okolju, kar jo je zaznamovalo za vedno. Ker je zelo mlada izgubila mamo, ki jo je neizmerno pogrešala, se je kot 15-letno dekle pridružila partizanom v Moravški dolini in po spletu naključij so jo v partizanskem vodstvu določili za učiteljico na Češnjicah v Tuhinjski dolini, kjer otroci že dolgo niso obiskovali šole. »Starši so bili malo v dvomih, ko so me gledali, šestnajstletno dekle, ki bo učiteljica. Jaz pa sem bila polna zanosa in srečna, da mi je bila zaupana tako odgovorna naloga,« je ponosno pripovedovala. Zaradi bližajoče se ofenzive in stalnih spopadov njeno učiteljevanje ni trajalo dolgo, skupaj s partizani se je umaknila na Menino planino in tam doživela najhujše trenutke svojega življenja. Kot šifrantka je delala v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade, ki mu je poveljeval Franc Sever Franta, bila je med okoli 500 partizanskimi borci, ki jim je uspel preboj iz obroča, ki so ga okoli Menine marca 1945 med svojim umikom proti Avstriji, stiskali pripadniki znamenite SS divizije Galizien. O tem je v knjigi Past na Menini planini pisal Franc Sever Franta, po njej je dokumentarni film posnel režiser Dejan Babosek. Vlogo šifrantke Valerije je odigrala mlada Ana Špik.
Po vojni se ji velika želja, da bi postala učiteljica, ni izpolnila. V Ljubljani se je vpisala v šolo in začela pisati za Slovenskega poročevalca, kar ji je odprlo pot v Beograd in Tanjugovo novinarsko šolo. Po dekretu, kot je bilo tedaj v navadi, se je v naslednjih letih kot novinarka selila po različnih jugoslovanskih mestih. Leta 1954 je sledila selitev v Sarajevo, dve leti kasneje pa je prestopila v tamkajšnji osrednji dnevnik Oslobodenje. Pred upokojitvijo je bila urednica tednika Male novine, namenjene najstnikom v višjih razredih osnovne šole.
A namesto, da bi uživala mirno upokojensko življenje, jo je vojna dohitela še enkrat. Tokrat v njenem ljubem Sarajevu. »Večina ljudi okoli nas je verjela, da v Bosni ne bo nikoli vojne, živeli smo v zaupanju drug do drugega in tesno povezani med seboj. Bili smo kot ena družina. A denar kupi ljudi brez hrbtenice, denar podžge najnižje strasti, razplamti nacionalizem. Nihče od nas ni verjel, da nas bodo prodali domači ljudje,« je pripovedovala o tej kalvariji. In tako sta se v začetku devetdesetih z možem, ki je bil tedaj star 72, ona pa 63 let, podala na begunsko pot. »Z dvema torbama: v eni sem imela osebne dokumente in osebne stvari, v drugi nekaj svojih knjig in rokopisov.« V Ljubljani, kjer je živela hči s svojo družino, sta začela znova, brez vsega.
Zadnja leta je bila Valči redna gostja spominskih slovesnosti, v svojih nagovorih je vedno znova opozarjala, da v resnici nobena vojna nikoli ne prinese zmagovalcev, le mrtve, ranjene, pohabljene in žalostne ljudi na obeh straneh.
Jožica Hribar