#intervju Aleš Drenik: Med muhami zvezdnikov in šejkov

Tu sta prisotni dve filozofiji: ena je, da naj umetnost ponazarja življenje, s tem pa tudi politiko in da je družbeno kritična, po drugi strani pa sam rad vidim tudi kaj klasičnega, apolitičnega, da gledam predstavo iz povsem estetskega vidika. Abonma sem skušal sestaviti v okviru finančnih danosti in kar je na voljo. Da bi imel čisto proste rok, kot jih ima nekdo, ki vodi orkester, jih dejansko nimam, svoje umetniške poglede bom lahko izpostavil samo v določeni meri. Baročna glasba je trenutno zelo popularna in so jo zadnja leta veliko poslušali tudi v CD, v novi sezoni pa je ne bo; toliko je teh ansamblov za staro glasbo, da je že težko ločit seme od plevela. S tega naslova mi je zato všeč, da se mi je uspelo dogovoriti z Dunajskimi simfoniki, ki so bili tukaj resda že štirikrat v tridesetih letih, ampak naša prednost je bližina. Zelo mi je všeč tudi, da prihaja Simfonični orkester mesta Birmingham, pa moji prijatelji Čehi, Praška filharmonija PKF, ki sem jo vodil med letoma 2018 in 2022. Ko sem še delal z njimi, so me vedno prosili, da ne bi spet igrali te Vltave B. Smetane in Iz novega sveta A. Dvořáka, a k nam bodo prišli prav s tem programom. To je nenazadnje njihova vizitka, v tem repertoarju so najboljši. Simfonični orkester mesta Birmingham pa nam je dal na izbiro Fantastično simfonijo H. Berlioza in Enigma variacije E. Elgarja, in sem se potem raje odločil za tukaj manj slišane »variacije«. Rad bi, da pri nas dejansko poslušamo orkestre, kako igrajo njihove skladatelje po njihovo.

Tako pač je bilo in to se je potem zgodilo tudi v Muškatu v Omanu in Pragi na Češkem, kjer sem služboval – svoje delovno mesto in opis delovnih nalog sem moral vzeti zelo široko. To je po eni strani prednost, ker sem se marsikaj naučil, po drugi strani pa seveda ni bilo enostavno.

Svet glasbenih menedžerjev je majhen, v tem poslu se agenti med seboj poznamo. Po navadi za dalj časa zasedamo določene pozicije, beseda da besedo, je pa težko najti primerno mesto. Oman je bila eksotična ponudba, dejansko nisem vedel, kam grem in v kaj točno se spuščam. Tedanji sultan Kabusa je študiral v Angliji, kjer se je zaljubil v klasično glasbo, zato se je sploh šel zgodbo z orkestrom in opero, ki jo je zgradil v glavnem mestu. Hišo so odprli leta 2011, začasno vodstvo pa zaupali Kennedy Centru Washington DC in famoznemu Michaelu M. Kaiserju. Želeli so vzpostaviti običajno organizacijsko piramido in so za generalno direktorico imenovali Christino Scheppelmann, ki je bila prej umetniška skrbnica v washingtonski Operi, ona pa je poznala dirigente, s katerimi sem delal tudi jaz. Nekdo je predlagal moje ime, dovolj je bil en telefonski pogovor poleti 2012, oktobra pa je priletelo elektronsko sporočilo, da naj pridem prihodnji teden na razgovor za službo. Prijavil sem se na mesto umetniškega skrbnika, na razgovor so me sprejeli kar sama ministrica za visoko šolstvo, sultanov nečak in člani sveta opere, nakar so me po sproščenem pogovoru vprašali, če bi bil zainteresiran tudi za kakšno drugo delovno mesto. In tako sem postal programski menedžer. Vsa organizacija naprej je funkcionirala fantastično.

Ne, ne glede na to, da sem bil odgovoren za milijonske pogodbe. Vse imajo popredalčkano.

Zelo dobrodošlo se je bilo pogovarjati z največjimi orkestri in hišami, denimo Bavarsko državno opero, Dunajsko državno opero, z vsemi najboljšimi opernimi pevci, pa z najprestižnejšimi solisti-inštrumentalisti, denimo Maximom Vengerovom, Anne-Sophie Mutter. Ampak ravno tako sem moral urediti tudi hotelske sobe, pripotovalo je po 300 ljudi naenkrat. Tako sem v zelo kratkem času postal specialist za skupinske lete, špedicijo in podobno, sam sem predlagal tudi gostovanja orkestrov, ne le iz klasične glasbe, tudi s področja jazza, world music. Sploh na začetku glede denarja ni bilo nobenega problema, želja operne hiše je bila, da se odpre v mednarodni prostor. Denimo zlati abonma Cankarjevega doma, ki bo v prihodnji sezoni slavil 30. jubilej, je Slovenijo nedvomno postavil na glasbeni zemljevid sveta bolj, kot bi sicer to bili brez njega, kar se Omana tiče, pa je to operna hiša absolutno. Ko sem šel službovat tja, nihče v glasbenem svetu ni vedel za to državo, v nekaj letih, tudi z mojo pomočjo, pa se je to spremenilo. Trikrat je denimo prišla tudi Slovenska filharmonija, tudi turistične agencije so začele voziti slovenske turiste v Oman, s soprogo sva postala kar nekakšna neformalna turistična vodiča za mnoge, ki so pripotovali iz Slovenije.

Danes je običajno, da zvezdniki vnaprej pošljejo formalizirane sezname, tako kar se tiče tehničnih pogojev kot »gostoljubja«. Kakšne dive so znale poslati res zelo dolg spisek svojih želja, denimo za točno določeno ekološko sadje, kar v Omanu ni bilo mogoče kar dobiti. Zadaj je bilo veliko organizacije in stresa, potem pa je zvezdnik prišel in si je zaželel samo kozarec vode.

Prebivalci Omana so sicer ibadi, poleg šiitov in sunitov tretja veja islamistov, in veljajo za zelo strpne. Vendar ne vere in ne politike ne želijo v svoji operni hiši. Hoteli so le, da je na odru in znotraj hiše v okviru gabaritov. Recimo da v opernih predstavah dekolteji niso bili pregloboki, da se ni eksplicitno uprizarjalo uporabo alkohola, nobenih verskih simbolov, nobenih polmesecev. Sam sem potem vsako operno in baletno hišo iz tujine pred njihovim prihodom prosil, da mi pred tem pošljejo videoposnetek predstave, kjer sem preučil vse podrobnosti, nato pa naredil spisek stvari, za katere sem prosil, da jih malenkost priredijo. Večinoma ni bilo problemov, enkrat pa je bila na sporedu baletna Trnuljčica iz Berlina, kjer je eno glavnih vlog, hudobno vilo, plesal moški v ženski preobleki; to je sicer lahko običajna zasedba vloge, a za Oman to ni bilo sprejemljivo. Vendar Berlinčani niso hoteli zamenjati plesalca in potem tudi niso prišli, a to je bil edini primer, da so gostovanje v celoti zavrnili. Z zelo radikalnimi produkcijami se tudi v drugih opernih hišah po svetu ne zajame tako širokega občinstva, kot če se na oder postavi klasična produkcija. Nič ni narobe z zelo sodobnimi režijami, a ne sme jih biti v programu neke operne hiše preveč.