Poštena trajnostna moda
Tekstilna industrija je ena najbolj umazanih na planetu. Po eni strani zaradi tega, ker se pri pridobivanju surovin in njihovi obdelavi porabi veliko strupenih kemikalij in vode, po drugi strani pa gre tudi za eno najbolj izkoriščevalskih panog, ki največkrat ženskam ob nedopustno dolgih delovnikih ne omogoča niti preživetja. Vzpostaviti bolj trajnosten in pošten način v produkcijski verigi oblačil je izjemno težka naloga, tudi za temu naklonjenega potrošnika, saj višja cena ni nujno porok za to, da je bilo oblačilo proizvedeno s prizanesljivostjo do okolja in poštenim plačilom za opravljeno delo. Denica Riadini - Flesch, nekdaj uslužbenka pri Svetovni banki, se je v svoji domovini Indoneziji odločila, da se bo lotila te kompleksne naloge in ustanovila socialno podjetje Sukkha Citta, pod streho katerega je združila tako proizvodnjo surovin kot njihovo obdelavo in končno izdelavo oblačila. Začela je pri koreninah. Danes se večino bombaža uvozi iz Kitajske, kjer raste ob obsežni uporabi kemikalij v monokulturah, ona pa je ugotovila, da so nekoč bombaž pridelovali tudi v Indoneziji. Mesece je nagovarjala kmete, da so začeli spet pridelovati bombaž na trajnosten način v mešanih kulturah s čiliji, bučami, žitom in mungo fižolom. Pri barvanju tekstila se je naslonila na tradicijo Indonezijk in poiskala naravne barve, ki so jih uporabljali nekdaj, nato pa organizirala še izobraževanje za delavke v šiviljski industriji, da so znale bolje oceniti ceno svojega dela in se zanjo začele uspešneje pogajati. Riadini-Flescheva, ki je za svoj projekt prejela že več mednarodnih nagrad, trdi, da je za vsak kos oblačila, sešit v njenem socialnem podjetju, mogoče slediti toku proizvodnje celo do polja, kjer je zrasel bombaž zanj.