Pri skupini Panvita, ki se je v svoji zgodovini ukvarjala z rejo živali vseh vrst, od goveda do prašičev in piščancev, danes pa se osredotočajo predvsem na perutnino, letos obeležujejo stoto obletnico ustanovitve. Tako rekoč dobesedno »od njive do mize« obvladujejo vse proizvodne procese, od vzgoje žit na polju in izdelave krmnih mešanic ter reje živali do zakola in predelave v sveže, poltrajne ter trajne izdelke, ki jih kupci lahko dobimo na trgu.
»Pred tridesetimi ali petdesetimi leti je bilo veliko proste reje, vse skupaj je bilo manj pod nadzorom, kot je denimo danes, ko so vse reje pod izrednim strokovnim nadzorom, prisotnega je tudi ogromno znanja,« razlaga Branko Virag, član Panvitine uprave. »Zdaj obstaja trend, ki ga narekuje potrošnik. Ta se vse bolj zaveda, kaj jé in na kakšen način je bila reja izvedena, kaj je žival jedla. Pri nas so praktično vsa žita, ki jih živali pojejo, slovenskega izvora. Ključen poudarek dajemo kratkim dobavnim verigam oziroma drugače rečeno trajnostnemu krožnemu gospodarstvu,« dodaja.
Izogibanje dolgim transportnim potem
Skupina Panvita je denimo naredila raziskavo, ki je pokazala, da je potrošniku najpomembnejše, kaj žival jé. Torej krma, surovina, to, od kod prihaja, da je z bližnjih območij, da se izognemo dolgim transportnim potem. »Naša hrana je z območij znotraj 15, 20 kilometrov. Tudi žival potuje maksimalno 50 kilometrov,« ob tem pojasni Virag.
Alternativa temu so na primer Poljska, Slovaška, Španija. Slednja je po sogovornikovih besedah najbolj drastičen primer, saj gre za največjega rejca prašičev v Evropi, pri čemer vemo, da Španija nima dovolj hrane za te živali. To pomeni, da hrana k njim pripotuje iz črnomorskega bazena 3000 kilometrov daleč, nato se prašiči tam pokrmijo, meso pa potem potuje 1000, 2000 kilometrov na trgovske police po Evropi.
Rajši manj, pa tisto dobro
Kot pravi Virag, so v Panviti prepričani, da potrošniki cenijo lokalno vzrejeno meso. »Je pa res, da obstaja del potrošnikov, ki si iz finančnih razlogov tega ne more privoščiti. Ampak, kot rečemo včasih, 'rajši manj, pa tisto dobro, okusno, sveže'. Potrošniki živalim prijazno rejo zaznavajo, tega se zavedamo tudi rejci,« dodaja sogovornik.
Virag meni, da se pomena lokalne hrane zaveda tudi kmetijsko ministrstvo, saj se v tej smeri pripravljajo uredbe, nekaj jih velja že zdaj. Nova politika, ki bo veljala v letih 2023–2026, pa bo po njegovih besedah vsebovala tudi nadstandardni del, saj že sama evropska komisija zahteva, da se standardi povišajo – vse v korist potrošnika.
Nerealizirane obljube?
Bolj kritična do politike sta Darjan Podgoršek, rejec piščancev iz Formina na Štajerskem, in Gregor Sajevic, ki vzreja govedo na kmetiji v Lužah na Gorenjskem. »Kmetijstvo na splošno je podcenjeno, proizvodnja mesa v Sloveniji je daleč od samozadostnosti. Politika na tem področju dela odločno premalo. Saj obstajajo neke kampanje, a na koncu rejci od tega nimamo veliko, večje učinke čutijo trgovci,« pravi Podgoršek, ki meni, da se vedno najdejo zadeve, ki bi se jih dalo izboljšati. Država ima po njegovem mnenju vzvode, s katerimi bi lahko več naredila.
»Država izkaže posluh, velikokrat pa ostanejo obljube neuresničene. Obstajajo direktive, tudi na ravni Evropske unije, a bore malo tega pride prav do kmeta,« dodaja Sajevic, ki ugotavlja, da se veliko govori, kaj se bo naredilo za kmeta in kako se bo kmeta vzdrževalo, a na koncu so ti prepuščeni sami sebi in trgu. »Sami se borimo, kam bomo prodali, kje bomo kupili. In to kljub temu, da v Sloveniji obstajajo zadruge in zbornice,« pravi rejec, ki ima na kmetiji v povprečju po sto glav govedi.
Govedoreja je pri njih družinska tradicija, saj se z njo ukvarja že več generacij. Gregorju so dejavnost predali njegovi starši, ki še vedno pomagajo pri delu na kmetiji. Nosilka dejavnosti je pravzaprav njegova žena, vsakdanjik na kmetiji pa se kakopak prenaša tudi na njune tri otroke. Z dveh, treh hektarjev, ki so jih imeli na začetku, so se precej razširili in jih danes obdelujejo več kot 45.
Meso naj ostane v Sloveniji
Na kmetiji Sajevčevih sicer pripravljajo tudi seno, koruzno in travno silažo, slamo in energetsko krmo, zagotavljajo tudi sledljivost semena. Govedo je rojeno in vzrejeno na njihovi kmetiji, nato ga odkupijo Celjske mesnine, kjer je meso predelano in prodano trgovcem. »Prav se nam zdi, da to meso ostane v Sloveniji, ne da se vse vozi v tujino,« ob tem pravi Sajevic. Po njegovem mnenju so kupci pomen lokalnega že prepoznali. »Že dlje časa se o tem ozavešča. Na drugi strani je seveda kupna moč. Vse nas skrbi, kam bo vse skupaj šlo. Vseeno se večina ljudi na koncu odloči za nakup domačega izdelka, saj vsaj približno ve, od kod prihaja,« pravi sogovornik.
Pri Podgorškovih se je z rejo piščancev pred 20 leti začela ukvarjati Darjanova mati, sam se z dejavnostjo intenzivno ukvarja dve leti. Njihov kupec je Perutnina Ptuj, ki nato skrbi za prodajo. »Pred časom je bil to konvencionalen način farmske reje, zdaj so se stvari modernizirale. Vpeljujejo se novi standardi, veliko se ukvarjamo s kvaliteto piščancev. Temu rečemo 'piščancem prijazna reja', recimo z naravno svetlobo, ki jo potrebujejo, predpisani so tudi kvadratni metri na določeno število živali. Vse to vpliva na kakovost mesa. Tudi tehnologija se je spreminjala, zdaj je vse pretežno računalniško podprto,« razvoj piščančje reje opisuje Podgoršek.
Po tem standardu je po rejčevih besedah veliko povpraševanja, zato se v Sloveniji tudi teži k temu, da se rejne površine s tem standardom povečajo. »Menim, da slovenski kupci znajo prepoznati lokalno vzrejeno meso. Tudi sam kot kupec ne kupujem drugega mesa kot slovenskega. Je pa vse skupaj seveda povezano s ceno. Jasno je, da so domači izdelki dražji kot tisti iz uvoza,« še pove sogovornik in zaključi: »Menim, da nas kupci cenijo. Če nas ne bi, nam ne bi zaupali.«
