To upravljanje naj bi bilo odgovorno, vključujoče, zavezano splošno sprejetim načelom in ukrepom varovanja manjšinskih skupnosti, ki bi naj temeljili na dognanjih stroke in znanosti. Inkluzivnost, socialna solidarnost in gospodarska uspešnost družbe in regije gredo z roko v roki s kakovostnim in politično modrim upravljanjem etnične raznolikosti. Slabo (ne)upravljanje tega vprašanja je vzrok za številne konflikte v današnjem svetu.
Zato smo podpisani, ki se ukvarjamo s proučevanjem različnih vidikov etničnosti, manjšinskosti in medetničnih odnosov, pozorno sledili procesu in diskurzu, ki je nastajal ob sprejemanju omenjenega zakona. Sledili smo dobronamerni, a strokovno nedodelani pobudi za ureditev tega vprašanja. Menimo, da je prav, da Slovenija razmišlja o primernejši zaščiti manjšinskih pravic pripadnikov manjšin, ki so posledice priseljevanja v Slovenijo v zadnjem stoletju (Slovenija je bila sestavni del nekdanje Jugoslavije dobršen del 20. stoletja). Pogrešamo in obžalujemo pa, da politika ne namenja temu področju toliko napora, da bi poizkušala najti širšo javno in strokovno podporo. Stremeti bi morali k temu, da bi celoviteje uredili in upravljali etnično raznolikost, potrebe ter pravice vseh etničnih manjšinskih skupnosti. Parcialni pristop, kot mu sledimo sedaj, namreč pušča prosto pot za različne izkrivljene diskurze, nacionalistično retoriko in po nepotrebnem zaostruje to pomembno ter občutljivo temo.
To nas navaja na vprašanje, ali javnost in posamezni politični odločevalci dovolj poznajo pester etnični zemljevid v Sloveniji in slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah.
Raziskovalci s področja proučevanja manjšin, narodnostnega vprašanja in medetničnih odnosov se v svojem profesionalnem in zasebnem življenju redno srečujemo z vprašanji, ki zadevajo etnične manjšine. Ko je, denimo, govor o Romih v Sloveniji, običajno sogovorci, ki imajo nekaj malega vpogleda v življenje te skupnosti, izrazijo prepričanje, da je položaj med Romi v Prekmurju precej dober in nasploh »neproblematičen«, drugače pa je na »Dolenjskem«, kjer naj bi bilo diametralno nasprotno. Takšna prepričanja ne morejo čuditi, saj je medijsko poročanje o skupnosti Romov največkrat osredotočeno le na posameznike iz te manjšine iz jugovzhodnega dela Slovenije, ki se pojavljajo na straneh črne kronike.
Vendar glede splošnega poznavanja tudi bolj »etabliranih« manjšin pri nas in v sosednjih državah ni kaj dosti bolje. Ob omembi slovenskih manjšin v sosednjih državah se še danes pogosto pozablja na slovensko manjšino na Hrvaškem. O Slovencih v madžarskem Porabju so mnogi slišali samo bežno, podobo obeh večjih manjšinskih skupnosti v Avstriji in Italiji pa neredko ravno tako narekuje medijska pozornost, usmerjena predvsem na probleme, napetosti in konflikte. Pomembno pozornost zahtevajo stalno rastoče in razvijajoče se nove manjšine oziroma skupnosti manjšin – priseljencev in njihovih potomcev. Medtem ko Slovenije marsikdo še vedno ne pojmuje kot države priseljevanja, je realnost precej drugačna, saj sta tako delež tujih državljanov, živečih v Sloveniji, kot delež prebivalstva, ki je imelo svoje prvo prebivališče v tujini, višja od večine novih držav članic in marsikatere stare članice EU.
Padec berlinskega zidu in proces demokratizacije, ki je sledil v srednje- in vzhodnoevropskem prostoru, ter pristop k mednarodnim sporazumom o varstvu narodnih in jezikovnih manjšin so že v devetdesetih letih prinesli Sloveniji in širši Evropi tako višje pravne standarde s področja omenjenih manjšin kot splošno izboljšanje odnosa do njih. V praksi pa status manjšin in razmere znotraj teh skupnosti še naprej pogosto ostajajo pogojeni tudi z državnimi mejami, kar se je nedavno pokazalo z začetkom epidemije covida-19. Kje smo torej v Sloveniji v začetku 21. stoletja z dojemanjem prisotnosti manjšin, kako razumemo njihov doprinos in potencial v odnosu do širše skupnosti in njihovo zaščito ter potrebo po znanstvenem proučevanju manjšin, narodnostnega vprašanja in medetničnih odnosov?
Manjšine kot stalno spreminjajoč se subjekt
V procesih stalno odvijajoče se modernizacije različnih področij življenja, kot posledice lokalnih in globalnih družbeno-političnih, ekonomskih, kulturnih ter drugih smernic, so etnične in jezikovne manjšine ves čas še močneje od večinske družbe podvržene spremembam. V skrajnih, a ne redkih primerih lahko tovrstni procesi manjšine privedejo tudi na rob izginotja, čeprav ne nujno v hitrem tempu in ob dramatičnih okoliščinah, temveč postopoma in stran od oči širše javnosti. Tudi v Sloveniji poznamo danes takšen primer – to je skupnost potomcev Uskokov, pravoslavno verujočih posameznikov, živečih v štirih vaseh na jugu Bele krajine. Ti imajo z vsako generacijo manj govorcev svojega jezika, vedno več se jih opredeljuje primarno samo še kot Slovenci, mladi se izseljujejo v ekonomsko perspektivnejša okolja, skupnost pa že dolgo ni več endogamna. A jezikovni, kulturni in tudi verski vpliv te skupnosti na širšo regijo je bil v zgodovini precej večji, danes pa se njihove vasi spreminjajo v neke vrste kuriozitetno kulturno ostalino s pomanjkanjem življenja.
V novejši zgodovini sta zaradi tragičnih dogodkov in turbulenc med drugo svetovno vojno in deloma tudi v prvih povojnih letih mnogo bolj dramatično skoraj popolnoma izginili judovska skupnost in manjšina nemško govorečih prebivalcev. S tem je bil temeljito pretresen tudi tradicionalni multikulturni značaj nekaterih slovenskih regij, kot so Štajerska, Prekmurje, Bela krajina in Kočevska. Vojno in povojno obdobje je prineslo resne, celo eksistenčne pritiske tudi na nekatere druge manjšine pri nas in na slovenske manjšine v sosednjih državah.
Po drugi strani so se v kasnejšem obdobju s pospešitvijo industrializacije, z dvigovanjem izobrazbene ravni in z večjo mobilnostjo manjšine v Sloveniji in sosednjih državah začele odpirati navzven in postale pospeševalec čezmejnega sodelovanja. Pri večini izmed njih je bil sprožen proces intenzivnih družbenih sprememb. Pripadniki manjšin niso bili več nujno »privezani« na svoja tradicionalna poselitvena ozemlja, sočasno pa se je povečala njihova socialno-ekonomska mobilnost. Če so te manjšine v Sloveniji in slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah večinoma živele v ekonomsko marginalnih regijah, pa so v urbanih, ekonomsko perspektivnih okoljih od konca 50. let prejšnjega stoletja začele rasti še skupnosti priseljencev, predvsem iz drugih delov takratne Jugoslavije. Ti so ponekod znatno prispevali k pospešeni demografski in prostorski rasti slovenskih mest. Z minevanjem let in desetletij so priseljenci in njihovi potomci postali ključni nosilci marsikaterih segmentov slovenske družbe – od delov gospodarstva do področja kulture in športa – in začetniki novonastajajoče manjšine oziroma manjšinskih skupnosti. Seveda relativna ekonomska privlačnost Slovenije ni bila izključni razlog za priseljevanje, šlo je tudi za izobraževanje, osebne vezi. Od 60. let dalje so se v nekaterih večjih krajih začeli pojavljati tudi priseljenci iz cele palete neuvrščenih držav, ki so v Slovenijo hodili zaradi izobraževanja in strokovnega izpopolnjevanja. Še do večje diverzifikacije in povečanja priseljevanja v Slovenijo iz različnih delov sveta pa je prišlo v zadnjih dveh desetletjih.
Čeprav se je v obdobju zadnjih sto let, odkar so po prvi svetovni vojni na prostoru Slovenije in sosednjih držav nekatere etnične in jezikovne skupnosti pridobile status manjšinskih skupnosti, družbeno-politični okvir že večkrat temeljito spremenil, pa etnične in jezikovne manjšine še naprej ostajajo izredno pomemben sestavni del slovenske družbe. Naš odnos do manjšin – tako slovenskih v sosednjih državah kot do tistih znotraj Slovenije – in do procesov, ki potekajo v manjšinskih skupnostih, je hkrati zrcalo naše celotne družbe. Kot znanstveni raziskovalci se vseeno ne moremo znebiti vtisa, da ne kot družba ne kot država ne dohajamo najbolje sodobnih izzivov manjšin, predvsem pa njihovega potenciala za širšo družbo in dinamik znotraj manjšin. Naj navedemo nekaj izbranih primerov teh dinamik in potenciala, ki širše ostajajo večinoma spregledani ter razbijajo stereotipne predstave o posameznih manjšinskih skupnostih.
Širša privlačnost dvojezičnega šolstva
Na raziskavah, katerih predmet je bila madžarska narodna skupnost v Prekmurju, se da lepo spremljati razvoj manjšinskih raziskav, ki so se od povojnih analiz položaja madžarske manjšine sčasoma »elastično« prilagodile »potrebam družbene prakse«. Tako so se v sedemdesetih in začetku osemdesetih let 20. stoletja pojavile študije o družbenih razsežnostih dvojezičnosti na narodnostno mešanih območjih, še posebej o problematiki dvojezičnega izobraževanja v Prekmurju. V sredini osemdesetih let pa so se med prvimi v Evropi že izvajale skupne empirične raziskave manjšin na obeh straneh tedaj še močno zastražene železne zavese, kjer so bili vključeni slovenski znanstveniki in njihovi madžarski kolegi.
Nekako istočasno s političnimi spremembami v srednji in vzhodni Evropi in z osamosvojitvijo Slovenije se je pojavila zamisel o »decentralizaciji« manjšinskih raziskav, katere osrednje vodilo je bilo, da manjšina iz objekta raziskovanja postane subjekt, da se ne kopiči le znanje o manjšinah, temveč se tudi povečuje znanje manjšine o njej sami. Tako so se tudi posamezni pripadniki madžarske narodne skupnosti pri nas postopoma uveljavili kot znanstveni raziskovalci, ki delujejo v domači regiji. Pomembnost njihove vključenosti v raziskave, ki zadevajo madžarsko skupnost, je, denimo, pokazal projekt, namenjen učiteljem v tamkajšnjih dvojezičnih šolah. Pripomogel je k dvigu konkurenčnosti dvojezičnih šol, posledično pa tudi znanja tamkajšnjih učencev. Rezultati projekta so verjetno med drugimi vodili k temu, da v šolskem letu 2023/2024 dvojezične osnovne šole na narodnostno mešanem območju v Prekmurju obiskuje 79 učencev iz sosednje Madžarske (dobrih 9 odstotkov vseh na dvojezičnih osnovnih šolah), kar je lahko zgled, navdih za naslednje poglavje evropske integracije.
Z dialogom k novi kulturi spominjanja pri koroških Slovencih
Proučevanje razvoja slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah sodi med osrednje tematike manjšinskih študij pri nas. Versajski mir po prvi svetovni vojni je namreč povzročil, da je velik del slovenskega etničnega ozemlja ostal zunaj meja takratne jugoslovanske Slovenije. Slovenska narodna skupnost v Avstriji si vseskozi prizadeva za preživetje in zasidranje svojih pravic z zakoni, kar si praviloma zagotavlja z lastnim pravnim in političnim angažmajem, na osnovi vsakršne podpore iz Slovenije. Koroški Slovenci imajo danes na podlagi mednarodnega prava, avstrijske ustave in zakonodaje ter pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije zagotovljene posebne manjšinske pravice, kar ustvarja možnost iskanja novih modelov njihovega uresničevanja. Posebno prelomnico v odnosu do koroških Slovencev s strani večinskega naroda in tudi Republike Slovenije predstavlja slovenska osamosvojitev. Kljub temu in kljub leta 2011 sprejetemu memorandumu o dvojezičnih krajevnih napisih, ki je z »bolečim kompromisom« zaključil to tako dolgo odprto, pereče in simbolno vprašanje koroških Slovencev in reguliral še nekatera druga njihova vitalna področja ter regresiji narodnostnega konflikta, še vedno pričakujemo odločnejše poteze Republike Avstrije na področju manjšinske zaščite.
Na avstrijskem Koroškem se je na podlagi številnih »konsenzualnih pobud« pred leti začel izvajati projekt, ki si prizadeva doseči nove dimenzije čezmejnega sodelovanja. Sodelujoči iz Avstrije in Slovenije v njem soočajo in nagovarjajo nasprotujoče si zgodovinske dogodke v obeh državah, ki so v tem prostoru pustili globoke travme in dajejo podlago nasprotni in pogosto nasprotujoči si spominski kulturi. Rezultati projekta so vidni v obliki ustvarjanja skupne kulture spominjanja (na primer prekomejno skupno spominjanje na v obdobju 1918–1919 v boju za Koroško padle vojake na pokopališču v Velikovcu), objavi publikacij, vključevanju vedno širšega kroga ljudi in informiranju javnosti.
Koraki k večji vključenosti in uspešnosti Romov v izobraževanju
Tudi romska manjšina v Sloveniji je že več desetletij pomembna tema znanstvenega raziskovanja. Pri tej skupnosti še naprej ostajajo aktualna številna vprašanja glede manjšinske zaščite in političnih pravic, v novejšem obdobju pa se je začelo izpostavljati tudi pomen višanja ravni izobrazbe oziroma boljših rezultatov in vključenosti v vzgojno-izobraževalnem sistemu kot ključnih elementov za preboj iz začaranega kroga revščine in brezperspektivnosti, ki pestita mnoge pripadnike romske manjšine. A vlaganje v to področje ne more potekati brez sočasne skrbi zlasti za izboljšanje kakovosti bivalnega okolja in zaposlovalnih možnosti. Korak v smeri proti preboju na izobraževalnem področju je bil začetek projektov v sodelovanju s pripadniki romske skupnosti, ki so vodili k zagonu delovanja tako imenovanih romskih izobraževalnih inkubatorjev v izbranih romskih naseljih. Inkubatorji so s svojimi aktivnostmi motivirali večje število romskih otrok in mladine v smeri večje angažiranosti pri njihovem šolanju, njihove učinke pa je kot dobro prakso prepoznal tudi Svet Evrope. Pod drugim imenom se praksa teh inkubatorjev še danes nadaljuje. Če se ta okvir osredotoča zlasti na romske osnovnošolske in predšolske otroke, pa smo raziskovalci v zadnjih letih začeli pozornost posvečati še velikemu potencialu romskih srednješolcev in študentov. Teh je skupaj pri nas vsaj okoli 150 na leto. A le manjši delež teh izobražencev pride do pravih zaposlitvenih in kariernih priložnosti v Sloveniji – kako naj potem pomagajo kot svetel vzgled v lastni skupnosti? Vse to so teme in izzivi, ki bodo zaradi velikega deleža mladih v romski manjšini v prihodnje pridobili še večjo težo.
Skrb za manjšine je skrb za vse
Raziskave potrjujejo, da sta etničnost in manjšinskost pomembni dimenziji kompleksnosti družb ter dejavnika zgodovinskega razvoja že vsaj dobrih dvesto let. Etničnost ostaja vpliven dejavnik in sloj človekove identitete, njeno proučevanje pa je ena ključnih dimenzij razvoja znanstvene misli začetka 21. stoletja. Okoli 50 milijonov državljanov EU pripada tradicionalnim narodnim ali jezikovnim manjšinam, kar terja, da evropske države namenijo posebno pozornost manjšinskim vprašanjem. Raziskovanje navedenih tematik, ki imajo zaradi narave etničnosti globok pomen v družbenem življenju nasploh (na primer kulturne dejavnosti manjšin, njihove povezave z »matičnimi« narodi in iz tega porojeni gospodarski stiki ter sodelovanje med državami), bi moralo v obliki raziskovalnih rezultatov in priporočil pomembno vplivati na področje tovrstnih politik in ukrepov (na primer v izobraževanju, gospodarstvu, kulturi). Enako velja za številna področja, ki zadevajo tako imenovane nove manjšine – priseljence in njihove potomce, kot so integracija priseljencev, odnos večinske družbe do priseljencev, migracijski tokovi v odnosu do dinamik v državah izvora in cilja migracij.
Po našem mnenju pomenijo skrb za manjšine in prizadevanja za mirno sobivanje ter za kreativne odnose z njimi, skrb za nas vse, če želimo biti uspešna družba, ki spoštuje svojo notranjo raznolikost ter upošteva dinamike spreminjanja. Uspešna družba zna hkrati skrbeti za najbolj ranljive in prepoznavati potenciale – vse to v ozračju kohezivne skupnosti, brez napetosti in ob medsebojnem spoštovanju. Zato je tudi v začetku 21. stoletja nujno sistematično znanstveno proučevanje manjšin in medetničnih odnosov. Le tako lahko objektivnobeležimo spremembe, napredek ali tudi zaostanke, ki jih na različnih področjih življenja doživljajo manjšinske skupnosti. Te so od nekdaj pomembni sestavni del naše širše družbe. Na političnih odločevalcih pa je, da naj pogosteje posegajo po znanstvenih rezultatih s področja etničnih študij.
Janez Pirc, Danijel Grafenauer in Attila Kovács so zaposleni na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Mnenja, stališča, izražena v tem prispevku, se lahko pripišejo zgolj avtorjem in ne instituciji, v kateri so zaposleni.