Slovenski prevod avtobiografije Borisa Pahorja Nikogaršnji sin, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, sta prispevala njegov vnuk Tadej Pahor in prevajalec Edvin Dervišević, spremno besedo pa je napisal pisateljev sin Adrijan Pahor. Ena osrednjih osebnosti slovenske literature in neumoren pričevalec o najhujših zločinih človeštva v 20. stoletju je v sodelovanje z italijansko avtorico Cristino Battocletti privolil, ker jo je »hotel naučiti, kakšno je bilo življenje Slovencev«.
Naslov knjige izvira iz krutosti italijanskih fašistov, ki so tržaške Slovence dolga leta odkrito imenovali »hrošči« in »nikogaršnji otroci«. Pahorjeva zgodba je intimna pripoved o najtemnejšem, kar lahko človek doživi in kar mu za vedno zaznamuje pogled na svet: od revnega otroštva, diskriminacije, vojne v Libiji, deportacij v koncentracijska taborišča do pobega, ljubezni, politične zavzetosti, strasti do jezika in literature. Drugače od večine biografij se Nikogaršnji sin ne začne s podatki o rojstvu; začenja se s stavkom o svobodi.
Barve preživetja
Prvič je Pahorjeva avtobiografija izšla leta 2012 pri italijanski založbi Rizzoli in je bila odlikovana z Manzonijevo nagrado za najboljši zgodovinski roman leta. Na včerajšnji predstavitvi slovenskega prevoda je Cristina Battocletti povedala, da je njun prijateljski odnos tudi po tistem trajal še naprej. »Zelo ga pogrešam, tudi politično, kakor mnogi drugi. Pozneje se je izkazalo, da bi želel dodati še kaj, jaz pa sem predlagala, da nadaljujeva najine pogovore; tako sva pripravila dopolnjeno izdajo, da bi povedal še kaj več o aktualnih razmerah, okolju, politiki, kapitalizmu,« je pojasnila. »Hotel je govoriti tudi o tem, kako je videl življenje, potem ko je zapustil taborišče. Od tam je namreč pobegnil, ni čakal, da so prišli zavezniki, in tako je s tremi prijatelji prišel v Lille. To je bilo prvo mesto, ki ga je videl po odhodu iz taborišča, in naenkrat se je ovedel barv. V taborišču je bilo vse črno in sivo, on pa je nenadoma zagledal barve in skoraj ni mogel verjeti, da sploh še obstajajo.«
Pisateljev sin Adrijan Pahor je ob branju intimnega portreta očetovega življenja doživel nemalo presenečenj: »Že izvirnik je bil zame izjemno zanimiv, morda ena izmed redkih knjig, ki sem jih prebral na dušek. Naravnost očaran sem bil nad sintezo dveh slogov, ki sta ju oče in Battoclettijeva uspela združiti v enotno besedilo. On s svojim realizmom, ona z rahlo bolj romantičnim pridihom ter izjemno bogatim in metaforičnim izrazjem. Presenečenje je bilo tudi, da je oče v knjigi razkril številne podrobnosti, za katere na začetku verjetno niti ni hotel, da bi bili objavljene, vendar ga je Cristina prepričala, da so ravno ti detajli najbolj zanimivi, na primer čustvene, sentimentalne zveze, ki jih je imel oče z najrazličnejšimi ženskami pred poroko in tudi po njej. Svojo družino je sicer zelo cenil, a mu ne mati ne otroci nikoli nismo bili ovira za njegove literarne in druge projekte.« Knjigo Nikogaršnji sin vidi kot očetovo literarno, a tudi etično in moralno zapuščino.
