Nogometni trener Miroslav Blažević je spisal zgodbo o uspehu fanta iz revnega okolja. Rodil se je v Travniku v Bosni in Hercegovini kot najmlajši, osmi otrok. Nekajkrat je pojasnil, da se je dejansko rodil 9. februarja 1935, v rojstnem listu pa je datum 10. februar, ker se je oče Mato malo predolgo zadržal v gostilni in ga je pri matičarju vpisal šele dan pozneje. Mama je želela, da bi postal duhovnik, zaradi slabih izkušenj z očetom pa sploh ni pil alkohola. »Moj oče Mato je popil za pet generacij in maltretiral mamo. Ko mi je za 17. rojstni dan natočil kozarec žganja, da nazdraviva, sem mu iz kljubovanja dejal, da v življenju ne bom popil kapljice alkohola,« je med drugim lani na facebooku zapisal Miroslav Blažević, ki je bil 61 let poročen z Zdenko, s katero sta vzgojila sina in dve hčeri.
V smučarskem teku je prehitel Slovence
V mladosti je igral nogomet, pozimi pa tudi tekel na smučeh in se pohvalil, da je leta 1952 na tekmovanju na Palah nad Sarajevom postal mladinski državni prvak na 10 kilometrov. To je bila velika senzacija, saj so bile zmage v smučarskem teku rezervirane za Slovence. V Travniku so ga pričakali z glasbo, za nagrado je prejel volneni pulover in nekaj pomaranč. Kot nogometaš je igral za Dinamo Zagreb, Lokomotivo Zagreb, Reko, Sion in Moutier. Ker z igranjem nogometa ni mogel preživeti družine, je imel v Švici dodatno delo kot čistilec v šoli, voznik tovornjaka ... Ko je zaradi poškodbe kolena pri 31 letih končal kariero, je v Švici takoj postal trener. V karieri je vodil 20 klubov v Švici, na Hrvaškem, Kitajskem, v Grčiji, BiH, Sloveniji in Iranu. Bil je tudi selektor petih reprezentanc: Švice, Hrvaške, Irana, BiH in olimpijske selekcije Kitajske. Trenersko kariero je sklenil leta 2015 na klopi drugoligaša Zadra.
Blažević nikogar ni pustil ravnodušnega in o njem krožijo številne anekdote. Mnogi so ga poznali pod vzdevkom Ćiro. Dobil ga je že v otroštvu po liku iz lutkovne predstave, ki je imel podobno govorno napako kot Blažević. Najpogosteje je uporabljal besedo sine. Navijači so ga oboževali, vrhunsko je obvladal komunikacijo z mediji. Bil je povezan z vladajočo politiko na Hrvaškem (oboževal je predsednika države Franja Tuđmana, s katerim je imel odprto telefonsko linijo), ki mu je ponujala tudi vlogo ministra za šport, a jo je zavrnil. Igralci so mu zvesto sledili, saj je bil ob taktičnih rešitvah še vrhunski motivator. Uporabil je najrazličnejše trike, da je prelisičil tekmeca, obenem pa je znal poskrbeti za šov. Rad je uporabljal kletvice, njegova beseda je bila zakon in tisti, ki se niso podredili ekipi, so bili izključeni tudi za takšen prekršek, kot je bil nočni obisk bifeja v hotelu, kjer so naročili sendvič.
Njegovo trenersko kariero sta zaznamovala dva uspeha. Prvi velik podvig mu je uspel leta 1982, ko je z Dinamom Zagreb osvojil naslov državnega prvaka, na katerega je klub čakal kar 24 let, zato je imelo vse skupaj tudi politične razsežnosti. Ko je prišel z Reke za trenerja v Maksimir, je bil klub na 14. mestu. Tedaj si je nadel znameniti beli šal, ki je bil nato dolga leta njegov zaščitni znak. »To je bilo neponovljivo in vrhunec moje kariere. Vsa čast bronasti kolajni na SP 1998 v Franciji, a uspeh z Dinamom leta 1982 je krona vsega, kar sem naredil kot trener,« je ob svojem 82. rojstnem dnevu povedal Blažević. Sloves trenerja vseh trenerjev si je pridobil z bronom na SP 1998, kjer so mu navijači najbolj zamerili, da je na polfinalni tekmi s Francijo, ki so jo izgubili z 1:2, Roberta Prosinečkega v igro poslal šele v 90. minuti. Prav s Prosinečkim je povezana tudi ena mnogih anekdot Blaževića, ki je ob njegovem odhodu iz Dinama v Crveno zvezdo dejal: »Če bo ta fant kdaj postal nogometaš, bom pojedel svojo trenersko diplomo.«
Mura je dobila prednost pred ukrajinsko reprezentanco
Ko je julija 2003 prišel za trenerja v Muro, je povzročil evforijo v Prekmurju, kamor ga je zvabil tedanji kontroverzni predsednik kluba Georg Suban. Čeprav je imel tudi ponudbo, da postane selektor Ukrajine, je sredi noči v zagrebškem hotelu Opera podpisal pogodbo za prihod v Mursko Soboto. Na uvodnem treningu se je v Fazaneriji zbralo 2000 gledalcev, ki so vzklikali: »Ćiro, majstore!« Na Hrvaškem je bil tedaj že osovražen in so mu vzklikali: »Ćiro, pederu!« V Prekmurju je vladala prava ćiromanija, tribune so na prvih tekmah pokale po šivih, a pravljica je trajala slabe tri mesece. Po slabem izkupičku v prvenstvu je počilo po pokalnem porazu z največjim lokalnim tekmecem Nafto. Blažević je po noči brez sna odstopil sam, igralcem pa je očital pomanjkanje ambicioznosti in zmagovalne miselnosti.