Sam imam o ustavnem sodišču pa nasploh o stanju pravne države ali demokracije slabo mnenje. Sicer se trudim živeti tako, da ne prihajam v navzkriž z zakoni naše države. Sodišče sem enkrat od znotraj doživel samo kot priča. A poznam osebno nekaj primerov, ki moje slabo mnenje o stanju pravne države samo potrjujejo. Nekaj pa je tudi splošno znanih zadev, kot so recimo izbrisani, pa Patria in druge afere. Najnovejša zadeva, ki me jezi, pa je začasno zadržanje izvrševanja dela novele zakona o RTVS. S čimer je ustavno sodišče v ta javni zavod, ki naj bi skrbel za informiranje državljanov, zabilo še zadnji žebelj.
Vseskozi sem imel občutek, da je bilo ustavno sodišče pravna mreža za koristi Janeza Janše. Kadarkoli se je obrnil nanj, je doživel prednostno obravnavo, seveda njemu v korist. Malce se je sicer stanje v zadnjem času popravilo, a splošnega vtisa to ne popravi. Malce se mi je posvetilo, ko sem pred leti bral intervju z dr. Jadranko Sovdat, takratno predsednico ustavnega sodišča. Še posebno ko je izjavila, da je pravo zelo kompleksna družbena veda, kjer ni tako kot v matematiki, kjer velja, da z 1 plus 1 dobiš 2. Kar je razumeti tako, da pravo ni samo veda, ampak neka vrsta umetnosti, kjer z žongliranjem posameznih členov zakonov ali ustave utemeljuješ svoje prepričanje in prideš do rezultata, ki ni nujno dve. Ko je ustavno sodišče argumentiralo svojo sodbo v zadevi Patria, verjetno knjige dr. Pavčnika o argumentaciji prava še ni poznalo.
Simptomatično za pravno državo v Sloveniji je, da je recimo nekdo, ki je goljufal pri tehničnih pregledih in povzročil 35 tisoč evrov škode, dobil pet let zaporne kazni, Igor Bavčar pa je za tisočkrat večjo škodo dobil enako kazen, vendar je ni v celoti odsedel. To me je utrdilo v prepričanju, da je pri nas pravo samo za tiste, ki lahko plačajo, pa četudi z ukradenim denarjem. Evropsko sodišče nam je večkrat očitalo absolutno predolge postopke in obravnave, ki trajajo tudi desetletja in tako krnijo človekovo dostojanstvo.
Drugo, kar me je zmotilo, je skrivanje za besedami, da ravnanja drugih sodnikov, kolegov ne komentirajo, še manj pa se odzivajo na ekscese inštitucij oblasti. Česar ne morem očitati Matevžu Krivicu ali Poloni Jamnik, ki se redno odzivata na take dogodke.
Občutek imam, da se je spoštovani pravnik počutil počaščenega, ko ga je predsednik Pahor predlagal za ustavno sodišče. Sam menim, da je predsednik Pahor počel to, kar je v ZDA Trump. Ki je tako »uravnotežil« vrhovno sodišče, da tam kot domine padajo osnovne človekove pravice: pravica do zdravstva in lansko leto pravica do splava.
Ko berem intervjuje z različnimi pravniki, imam občutek, da so tako visoko, da je nad njimi samo nebo, da so nedotakljivi. In da zaradi višine sicer vidijo gozdove, ne vidijo pa dreves. To pa smo državljani, ki nam trenutna pravna država jemlje dostojanstvo.
Spoštovanemu dr. Pavčniku sporočam, da ga za vse napisano ne krivim. Sem eno od dreves, ki tako dojema stanje pravne države in demokracije pri nas. Pogrešam pa njegov odziv in jasno stališče do določenih zadev, kot to počne dr. Krivic.
Zdravko Petrič, Kostanjevica na Krki
