Religije so kritične do človekovega pohlepa in ga obsojajo. Tiste, ki poznajo koncept greha, pohlep razglašajo za (smrtni) greh. Pohlep nima meja, ne pozna sočutja in solidarnosti. »Drugi« so sredstvo, kadar prinašajo koristi, »drugačni« zgolj plen. Pohlep se hrani in krepi z izkoriščanjem in zatiranjem … Kapitalizem, kapitalistično gospodarstvo in finančni kapitalizem ter (globalno) potrošništvo temeljijo na pohlepu. Čeprav trdi, da stalna in neomejena rast koristi vsem, sodobni kapitalizem predvsem polni žepe in bančne račune bogatih in zlasti najbogatejših na račun »drugih« in »drugačnih«, družb, okolja, narave in podnebja.
Papež Frančišek je ena redkih globalnih moralnih avtoritet, ki obsoja pohlep, neetični in brezobzirni izkoriščevalski kapitalizem. Vendar ga odločevalci in nosilci moči ne poslušajo. Ne slišijo svaril, da je sedanji sistem nevzdržen, posledice pohlepa in kapitalizma pa za naše družbe, okolje, podnebje, naravo in življenje na planetu tragične in celo usodne. Kot segment življenja je človeštvo vse bolj škodljivo in (samo)uničujoče. Ogrožamo raznolikost in odpornost življenja, ključni za naše preživetje. Žagamo vejo, na kateri sedimo. Nosilci monopolov to zanikajo. Zanimajo jih le bogastvo, moč, oblast, lastni užitek zdaj in tukaj ... Hočejo več! Za jutri, »druge« in »drugačne« jim ni mar.
Moč je droga, ki človeka najbolj in najhitreje zasvoji. Machiavelli je ugotovil, da je moč odnos, ki nosilcu moči omogoča, da od drugih doseže, kar želi. Glede na vir in naravo (odnosa) govorimo o družbeni, gospodarski/ekonomski, politični in vojaški moči, pa tudi o čustveni/emocionalni, etični/moralni, trdi in mehki, represivni moči … Mokre sanje pohlepnežev, tiranov, psihopatov in sociopatov so absolutna moč, ki ni omejena in je nihče ne nadzoruje. Absolutna moč zasvoji absolutno. Je absolutno nevarna, družbeno škodljiva in na dolgi rok uničujoča. Njeni nosilci so pripravljeni storiti prav vse, da jo ohranijo in okrepijo. Brez trohice slabe vesti so pripravljeni uničiti vse, ki jih ovira.
Delež pohlepnežev med vodilnimi večji kot v populaciji nasploh
Psihologi ugotavljajo, da je delež pohlepnežev, psihopatov in sociopatov med vodilnimi in nosilci (monopolov) moči večji kot v populaciji nasploh. Humanost, morala/etičnost, solidarnost in odgovornost do soljudi, narave, okolja in podnebja jih ne zanimajo. Nevedni in omejeni se včasih ne zavedajo posledic svojega ravnanja, najpogosteje pa so takšna tveganja pripravljeni sprejeti. Zato so uspešnejši pri zasedanju vodilnih položajev in uveljavljanju svoje moči, za družbo, okolje in prihodnost pa še bolj nevarni in škodljivi. Ker pomembno vplivajo na oblikovanje in delovanje političnih, pravnih in družbenih sistemov, so ti njihova orodja za ohranjanje monopolov in moči ter obvladovanje populacij in družb. Zato nimamo učinkovitih mehanizmov, ki bi preganjali in kaznovali njihove škodljive prakse in zlorabe. Demokratične mehanizme in procese so zasnovali tako, da ne ogrožajo njihovih monopolov, moči in oblasti. Mehanizmi, ki preprečujejo ravnanja in situacije, ki ogrožajo nosilce monopolov in moči, so učinkovit(ejš)i. Odvračajo in preganjajo tiste, ki bi lahko ogrozili monopole in oblast vladajočih elit.
Ugotavljamo, da so med vladajočimi in nosilci (monopolov) moči redki posamezniki z visokimi etičnimi in moralnimi standardi, ki jim je zares mar za »druge« in »drugačne«. Še redkejši poskušajo za tiste, ki nimajo in so marginalizirani, narediti kaj dobrega in izboljšati njihovo situacijo. Velika večina vladajočih in nosilcev (monopolov) moči v »svojih« državah in okoljih izkorišča »druge« in »drugačne«. Tisti na svetovnem severu in zahodu (tudi zaradi kolonialne preteklosti) ter najbogatejši, kjer koli že so, jih izkoriščajo še globalno.
Moč je posebno nevarna, kadar je neodgovorna, nevedna, nehumana, neetična, nepravična, represivna in nasilna, kadar različno obravnava tiste, ki jih ima rada, in tiste, ki jih ne mara, vsem vsiljuje svoja stališča in poglede, hkrati pa se razglaša za etično in moralno. Takrat izgublja tudi svojo navidezno kredibilnost. Ne more več vzdrževati miru in stabilnosti v posameznih okoljih in globalno … Ugotavljamo, da svet pada s tečajev v spiralo oboroževanja in nasilja, vojn, uničevanja okolja in narave. Tisti, ki želimo preprečiti zlom družbenih in naravnih sistemov, opozarjamo na katastrofalne posledice podnebnih sprememb, globalnega segrevanja, vključno z vse hitrejšim segrevanjem oceanov, uničevanja okolja in narave, pospešenega izumiranja (živih) vrst … Vladajoči in nosilci moči nas nočejo slišati. Prepričujejo nas, da (še!?) ni razloga za paniko.
Povzročitelje vojn bi morali kot zločince kazensko preganjati
Vse več ljudi in celo nekatere družbene in politične elite na svetovnem jugu opozarjajo na dvoličnost, nepravičnost in pokvarjenost svetovnega severa in zahoda, ki uporabljata različne standarde zase in za druge ter nista pripravljena prevzeti odgovornosti za zgodovinsko globalno škodo, ki sta jo povzročila. Upravičeno ugotavljajo, da nista več kredibilna. Zahodne vlade upravičeno obsojajo ruski režim zaradi agresije na Ukrajino in rusko državo razglašajo za agresivno in zločinsko. Vendar ne obsojajo enako izraelskega režima zaradi agresije na Gazo, okupacije in kršitve mednarodnega prava pri upravljanju zasedenih ozemelj ter ne razglasijo izraelske države za agresorsko in zločinsko. Zaradi občutka zgodovinske odgovornosti za holokavst ZDA in številne zahodne države še podpirajo izraelski režim, mu dajejo milijardne vojaške in ekonomske pomoči ter mu dobavljajo orožje in strelivo. Izrael je v Gazi že davno prekoračil pravico do obrambe. Izraelske obrambne sile so tam zagrešile vojne zločine in zločine proti človeštvu, ki jih, upoštevaje kriterije mednarodne konvencije, lahko razglasimo za genocid, zato lahko tem zahodnim vladam očitamo sostorilstvo.
Vojne so nemoralne, poraz človečnosti in zločin proti človeštvu. Povzročitelje vojn bi morali kot zločince kazensko preganjati in strogo kaznovati, ko pristojna sodišča ugotovijo njihovo krivdo. Države, ki napadejo druge, bi morali izolirati in proti njim uveljaviti mednarodne sankcije, tudi ko gre za regionalne ali globalne (vele)sile. Prekiniti bi morali gospodarsko, trgovsko in vojaško sodelovanje z njimi, predvsem pa jim je treba takoj ukiniti sleherno vojaško in gospodarsko pomoč. Za svetovni mir so posebno pomembne in odgovorne globalne sile. Obnašajo se kot hegemonski imperiji: svet, zlasti svoje neposredno sosedstvo, vidijo kot svoje interesne sfere. Zahod obsoja rusko agresijo na Ukrajino, kritizira Kitajsko, ki se je boji, in njeno politiko do Tajvana, skrbi ga (nacionalistična) politika Indije. Vendar kot imperij tudi ZDA razmišljajo in ravnajo enako. Spomnimo se le kubanske krize in ameriških intervencij po svetu.
Vojne, oboroževalna tekma, vojaška industrija in cel vojaško-obrambni kompleks, vojaško urjenje in manevri s svojimi škodljivimi okoljskimi in podnebnimi odtisi in izpusti uničujejo okolje in naravo, zaostrujejo podnebno krizo in povzročajo ogromno družbeno škodo ter onemogočajo preobrazbo sedanjega koncepta razvoja v trajnostni in vzdržni razvoj, ki bi zagotovil dolgoročno preživetje življenja na planetu. Zato bi morali kazensko preganjati in kaznovati vojne hujskače in dobičkarje, ki vojne in oboroževanje spodbujajo. Oboroževalna industrija in vojaški kompleks ter drugi povzročitelji bi morali povrniti vsaj družbeno, okoljsko, naravno in podnebno škodo, ki jo povzročijo, pravično pa bi bilo, da plačajo tudi odškodnine. Kot poudarja papež Frančišek, miru ni mogoče doseči, zagotavljati in krepiti z oboroževanjem, nasiljem in vojnami. Takšna ravnanja so vedno nemoralna in škodljiva ter povečujejo in zaostrujejo konflikte in verjetnost novih vojn.
Vojne se najpogosteje končajo z mirovnimi pogajanji in sporazumi ali vsaj s sporazumi o prekinitvi sovražnosti. Pravi voditelji in državniki, ki jim je mar za ljudstvo, državljane in njihovo prihodnost, si prizadevajo za mir ter so tudi sredi najhujših vojaških spopadov pripravljeni in sposobni začeti pogovore o prekinitvi sovražnosti, čeprav vedo, da jih bodo njihovi radikalni politični nasprotniki in vojni hujskači obtožili izdajstva. Zaradi človeških žrtev in uničenja smo v vsaki vojni (tudi v obrambni in/ali osvobodilni vojni, ki veljata za moralno sprejemljivi) vsi žrtve. Izgubijo tudi tisti, ki se razglasijo za zmagovalce.
Krater je treba ohraniti
Razmišljanja o pohlepu in grabežljivosti, moči in njeni zlorabi, nevednosti in nepremišljenosti, družbenih, okoljskih in podnebnih odtisih sleherne človeške dejavnosti, pa tudi o človeški, družbeni, okoljski, naravni in podnebni škodi, ki jih povzročajo, niso aktualna le globalno, ampak tudi lokalno. Velja, da je vse med sabo povezano in soodvisno ter da imajo naše odločitve in ravnanja posledice. To je zlasti pomembno, ko razmišljamo o vključujočem, pravičnem, solidarnem, uravnoteženem trajnostnem in vzdržnem razvoju, ki odgovorno ravna z vsemi viri, upošteva vse družbene, okoljske, naravne in podnebne omejitve ter je človeku, družbi, naravi in okolju prijazen. Že davno so naši predniki ugotovili, da merilo in cilj razvoja ne smeta biti profit in bogastvo, ampak iskanje sreče in boljše življenje. Zato je pri odločanju pomembno in celo ključno vprašanje, kaj zagotavlja in izboljšuje kakovost življenja v lokalnem okolju.
Kot primer navajam ljubljanski Krater, ki ga opisujejo kot opuščeno gradbeno jamo za Bežigradom (v soseski Bežigrajski dvor) v lasti ministrstva za pravosodje. Po zamenjavi ministrice so spet oživele zamisli, da bi tam zgradili novo ljubljansko sodno palačo. Sodno palačo verjetno res potrebujemo, a je vprašanje, ali je Krater najboljša lokacija. Ko se tam ni gradilo, je Krater postal ena najbolj zanimivih in pomembnih zelenih oaz in družbenih skupnosti v mestu. Kot zgleden primer trajnostnega razvoja ga prepoznavajo po svetu in ga zato obiskujejo poleg domačih tudi tuji strokovnjaki in obiskovalci. Krater je zanimiv primer, ki pokaže, kako narava ponovno zavzame prostor, ki ga nekateri razglašajo za degradiranega, in vzpostavi bogat in raznolik ekosistem, ki zagotavlja odličen življenjski prostor številnim živalim, med njimi pticam in žuželkam opraševalkam, rastlinam, vključno z mogočnimi drevesi, in glivam.
V drugih mestih po Evropi in svetu razmišljajo, kako bi v mestih, kjer je le mogoče, zasadili, vzgojili in vzdrževali majhne mestne gozdove, ki bistveno prispevajo k manjšemu segrevanju in biotski pestrosti, ter zato namenjajo veliko denarja. V Kraterju je to v največji meri naredila narava sama. Seveda Krater ne bi bil, kar je, če zanj ne bi skrbeli in ga urejali angažirani ustvarjalci. Ti so s svojimi trajnostnimi projekti ohranjanja in krepitve biodiverzitete, vzdržne rabe virov (vključno z invazivnimi rastlinami), trajnostnega urejanja in gradnje, oblikovanja regenerativnih izdelkov, izobraževanja in usposabljanja, spodbujanja vključevanja v lokalno in širšo skupnost ter participacije ustvarili živo družbeno skupnost. Krater je postal pomembno središče druženja in ustvarjanja ter tudi partner grafičnega bienala in prizorišče kulturnih dejavnosti, kar (na srečo!) prepoznava mesto Ljubljana. Zato je treba Krater ohraniti, ga nadgrajevati in povečati njegovo dostopnost, kolikor je mogoče, da ne ogrozimo vzdržnosti te zelene oaze, njene biodiverzitete in bogate produkcije znanja.
Ministrstvu za pravosodje, vladi in mestu Ljubljana predlagam, da o gradnji nove sodne palače razmišljajo na zemljišču (prav tako v lasti ministrstva) ob Emoniki. Za stranke in zaposlene je lokacija ob železniški in avtobusni postaji, kjer obstaja vsa infrastruktura, še bolj dostopna. V nasprotju s Kraterjem, ki je medtem postal zelena oaza v mestu, kakršne bi morali varovati in ohranjati, je tam degradirano območje makadamskega parkirišča, ki bi dobilo novo in koristnejšo namembnost. Odločitev za ohranitev in varovanje Kraterja ter gradnjo sodne palače ob Emoniki bi prispevala k trajnostnemu in vzdržnemu razvoju Ljubljane ter boljši kakovosti življenja njenih prebivalcev.
Ne pozabimo, vse je med sabo povezano in soodvisno. Kadar se pritožujemo, da ne moremo vplivati na pomembne družbene in politične odločitve ter nimamo moči, si priznajmo, da je nimamo tudi zato, ker si je ne vzamemo.
Prof. dr. Mitja Žagar je znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja in redni profesor na Univerzi v Ljubljani in Univerzi na Primorskem ter Novi univerzi.
