Francoska vlada in predstavniki Korzike so dosegli zgodovinski sporazum o ustavni spremembi, s katero bi ta otok, velik za pol Slovenije in s 360.000 prebivalci, dobil avtonomijo. Gre za veliko spremembo v notranji politiki in upravi francoske države, ki sta vse od razglasitve prve republike leta 1793 temeljili na centralizmu in unitarizmu, to je na »nedeljivosti« države in nacije.
Napoleon zatrl vsak up
Predsednik Emmanuel Macron torej ni pozabil svoje obljube septembra lani, ki jo je dal Korzičanom med obiskom otoka. Pravzaprav je takrat kar zahteval, da vlada in predstavniki Korzike v šestih mesecih skupaj napišejo besedilo, ki bo izhodišče za spremembo ustave, s katero bi kot prvi voditelj Francije Korziki priznal avtonomijo. Napoleon Bonaparte, denimo, se je rodil na otoku (leta 1769, leto po tem, ko je Francija kupila Korziko od Genove), pa je potem kot vladar Francije v letih 1799–1814 zatrl vsako upanje na njegovo avtonomijo.
Po uspešnih pogovorih s predstavniki Korzike je notranji minister Gérald Darmanin izjavil: »Načrt ustavnih sprememb predvideva priznanje avtonomnega statusa Korzike znotraj republike, ki upošteva interese njene zgodovinske, jezikovne in kulturne skupnosti.« Darmanin je poudaril, da dogovor Korziki omogoča, da bo s svojo skupščino lahko »prilagodila državne zakone in uredbe«. Kaj takega je bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo v centralistični in unitaristični Franciji, ki sicer delno avtonomijo priznava svojim čezmorskim ozemljem.
V Parizu veliko glasov proti
Voditelj zmernih korziških nacionalistov Gilles Simeoni je pozdravil »odločilni korak« na poti do avtonomije, namreč da bo zapisana v ustavo in bo v končni fazi nad njo bdelo ustavno sodišče, torej ne bo odvisna samo od vlade. Dodal pa je, da bo treba avtonomni status še natančneje določiti. Za korziške nacionaliste je predvsem pomembno, da se tujcem onemogoči kupovanje zemlje na otoku in da korziški jezik, ki je bližje italijanščini kot francoščini, postane uradni.
Vprašanje pa je, ali bo Macron za to decentralizacijo dobil zadostno podporo v skupščini in zlasti v senatu. Proti so skrajna desnica (Marine Le Pen), desnica (republikanci) in komunisti. Avtonomiji Korzike nasprotujejo tudi zato, ker bi lahko nekaj podobnega zahtevali še Bretonci, Alzačani, Baski, Katalonci in Provansalci. Vendar te etnične skupine niso tako politično organizirane kot Korzičani in njihovi jeziki se danes uporabljajo samo še na podeželju v družinskem krogu in med prijatelji, korziščina pa je v rabi tudi v mestih. Francija je v 19. in 20. stoletju zatirala vse te jezike in v šolah izvajala pofrancozovanje, podobno neuspešnemu poitalijančevanjemu na Primorskem med obema vojnama.
Začelo se je v vinogradu
Korzika je postala problem, ko je po alžirski vojni (1954–1962) 18.000 pied-noirs, kakor so se imenovali evropski priseljenci v Alžiriji, zbežalo na Korziko, kjer so začeli pridelovati vino slabe kakovosti. Plačevali pa so manj davkov in z ugodnimi bančnimi posojili kupovali zemljo. Avgusta 1975 je skupina domačinov zasedla vinograd enega od pied-noirs in z njimi se je spopadlo 1200 žandarjev, helikopterji in oklepna vozila. Dva žandarja sta umrla, v mestu Bastia pa je prišlo do neredov. Korziški nacionalisti so ustanovili Osvobodilno fronto, ki je v svojih terorističnih akcijah tudi drugim tujcem odrekala pravico, da bi kupovali korziško zemljo. Predvsem je povzročala materialno škodo, vseh smrtnih žrtev njenih napadov je bilo devet.
Njen vpliv se je zmanjšal zlasti po umoru prefekta leta 1998. Leta 2014 je položila orožje, a še v zadnjih letih so po korziških vaseh zamaskiranci obsojali »genocid francoskih kolonialistov nad korziškim ljudstvom«. Medtem so postali vplivni zmerni nacionalisti. Macron pa se je odločil za popuščanje korziškemu nacionalizmu, potem ko je marca 2022 prišlo do protestov in nemirov, ker je bil v zaporu ubit Yvan Colonna, ki je kot morilec prefekta za mnoge Korzičane veljal za junaka. Colonno je ubil neki islamist iz Kameruna.
