Kritika: Bitja iz gozda

Likovna razstava je butična, inspirativna in zabavna. Gledalec lahko vidi enega najboljših risarjev in grafikov, ki mu je uspelo pričarati žive in do potankosti izdelane nove oblike v neskončnem prostoru. Mihelič je med najbolj znanimi slovenskimi umetniki druge polovice 20. stoletja, ki je iz kurentov, simbolov arhaičnih demonskih sil v naravi, razvil nenavadna gozdna bitja, s katerimi je posredoval občutje krhkosti, nesmisla in minljivosti človeške eksistence. Delal je s principi nadrealistične umetnosti, predvsem z Jungovimi človeškimi arhetipi, nosilci potlačenih misli, fantazij, spominov in strahov. Navezuje se na srednjeevropske zgodbe o avtohtonih (slovanskih) bogovih, kot je bil Kurent, kar poveže s staroselskim znanjem o driadah in drevesnem človeku, humanoidnem bitju, ki spominja na pokončno hodeče drevo. Mihelič je pomemben umetnik, ker je v žanru fantastike dosegel preboj socialističnega modernizma na zahod, s čimer je potrjeval liberalen odnos Jugoslavije do umetnikov in kulture. V tej formuli je še etnološki moment, identifikacija s slovenstvom preko kurentov, kar naredi vidno še skozi zeleno-rjavo barvno skalo – značilnosti naše krajine. V tej kombinaciji je dosegel enega najbolj prepoznavnih opusov pri nas, ki temelji na spominih in fantastičnih likovnih svetovih. Ikonska litografija Mrtvi kurent (1953) vpelje tragično občutje, ki ga stopnjuje skozi preobrazbe likov v groteskni ples kurentov (1974), vse do Gluhe teme (1984) vilinskih in demonskih bitij iz gozda.