Bil je napadalec, kakršnih v nogometni zgodovini ni bilo veliko. Po zaslugi 68 golov na 62 reprezentančnih tekmah za Zahodno Nemčijo je dobil vzdevek Bomber, saj je bil nerešljiva uganka za praktično vse obrambe. Miroslav Klose je potreboval skoraj dvakrat več tekem, da ga je prehitel in na koncu na 137 tekmah v nemškem dresu zabil 71 golov. V sezoni 1971/72 je za Bayern na 34 tekmah dosegel 40 zadetkov. Rekord, ki je zdržal vse do lanske sezone, ko je Robert Lewandowski pristal pri številki 41. Gerd Müller je po boju z alzheimerjevo boleznijo preminil v nedeljo v 76. letu starosti, z omenjenimi dosežki pa je poskrbel, da se ga bo športni svet spominjal večno.
Kariera Gerda Müllerja je sovpadala z zlato dobo nemškega reprezentančnega nogometa in z vzponom münchenskega Bayerna. Z Bavarci je pogodbo podpisal leta 1964, ko so nastopali še v drugi nemški ligi. Zaradi nizke rasti, čokate postave in širokih ramen je takratni trener Bayerna Zlatko Čajkovski ob njegovem prihodu debelo pogledal in dejal: »Kaj pa naj počnem z dvigovalcem uteži?« A Müller je imel ob tem izredno nabita stegna, ki naj bi imela premer kar 64 centimetrov. Po zaslugi izjemne moči v nogah, ki jo je pripisoval mamini krompirjevi solati, je rešetal nasprotnikove mreže in pisal zgodovino Bayerna. »Vse, kar je Bayern postal, je zasluga Gerda Müllerja in njegovih golov,« večkrat poudarja še ena nemška legenda Franz Beckenbauer.
Do 18. leta je Müller nogometno znanje nabiral v različnih nogometnih šolah in klubih, nato pa se pridružil lokalnemu TSV Nordlingenu, kjer je pritegnil pozornost Bayerna. Leta 1965 je bil ob vratarju Seppu Maierju in Beckenbauerju najbolj zaslužen, da so se Bavarci prebili v elitno bundesligo, nato pa je njihova zgodba le še strmo rasla. Sprva so pristali na tretjem mestu prvenstvene lestvice, a osvojili nemški pokal, kar jim je nato uspelo še v letih 1967, 1969 in 1971. Leta 1970 je postal prvi nemški nogometaš, ki je bil okronan za evropskega igralca leta, leto prej pa je klub popeljal do prvega naslova nemškega prvaka, kar je ponovil še v letih 1972, 1973 in 1974. Dosežek je izboljšala šele ekipa trenerja Pepa Guardiole, ki je med leti 2013 in 2016 osvojila štiri zaporedne državne naslove, kar se je nato do danes razvleklo že na številko devet. Bayernova sanjska ekipa je v sedemdesetih letih osvojila tudi tri zaporedne naslove evropskih klubskih prvakov (od 1974 do 1976), Müllerju pa je uspel neverjetni osebni dosežek, saj je bil najboljši strelec kluba od sezone 1964/65 do 1977/78. Ko je v zadnji (1978/79) uvidel, da nima več zagotovljenega mesta v prvi enajsterici, je sprejel finančno bogato ponudbo ameriškega kluba Fort Lauderdale Strikers, kjer je odigral zadnja tri leta kariere.
Uspehe je nizal tudi na reprezentančni ravni. Na svetovnem prvenstvu 1970 je bil z desetimi goli najboljši strelec turnirja, leta 1972 pa postal evropski prvak. Status nesmrtnika si je priboril z zmagovitim golom v finalu svetovnega prvenstva leta 1974, ko je Nemčija z 2:1 porazila Nizozemsko. To je bil tudi njegov zadnji reprezentančni nastop, saj je sledil spor z nemško nogometno zvezo. Ta je svojim zaposlenim na slavju po uspehu dovolila prisotnost žena, ne pa tudi nogometašem, kar je Müllerja močno zmotilo. V 62 nastopih za Zahodno Nemčijo je zbral kar 45 zmag, devet remijev in le osem porazov.
Kariero je končal leta 1982, nato pa zapadel v hudo osebno krizo, saj se je bojeval z odvisnostjo od alkohola in depresijo. Bayern v težkih časih ni pozabil na svojega junaka. Uli Hoeness, ki je bil tedaj vodja ekipe v klubu, mu je pomagal, da se je vsaj delno postavil na noge in mu priskrbel zaposlitev. Leta 1992 je pridobil trenersko licenco in v sezoni 1995/96 vodil rezervno moštvo Bayerna ter med drugim bdel nad razvojem Thomasa Müllerja. A odvisnost od alkohola ga ni izpustila iz svojih krempljev, saj je bil ob igrišču pogosto vidno vinjen. Oktobra 2015 so mu diagnosticirali alzheimerjevo bolezen, od tedaj pa se ni več pogosto pojavljal v javnosti.
