Leta 2002 je Savdska Arabija kot skrbnica svetih mest islama Meke in Medine in kot glavna sila v arabskem ter tudi muslimanskem svetu Izraelu v imenu Arabske lige ponudila normalizacijo odnosov, če prej sklene mirovni sporazum s Palestino. Sedaj se kraljevina očitno odpoveduje tej mirovni ponudbi, saj v tristranskem dogovarjanju z ZDA in Izraelom sama išče način, kako priznati obstoj judovske države in z njo vzpostaviti diplomatske odnose.
Pogajanja med Riadom in Tel Avivom potekajo predvsem s pomočjo Washingtona. Ta ima v rokah glavne adute za prepričevanje Savdske Arabije, da postane naslednja arabska država, ki bi priznala Izrael. Duh Abrahamovih sporazumov, ob katerih je ameriška administracija v času predsednika Donalda Trumpa arabskim državam za priznanje Izraela ponudila določene ugodnosti, tako živi naprej tudi v času Joeja Bidna. Doslej so Izrael priznali Združeni arabski emirati, Bahrajn in Maroko, načelni dogovor je predlani podpisal tudi Sudan, a še ni dosegel dokončnega dogovora. V naslednjih mesecih se jim utegne pridružiti še Savdska Arabija. To bi bil za Izrael daleč največji diplomatski uspeh v bližnjevzhodni regiji po sklenitvi mirovnih sporazumov z Egiptom (1979) in Jordanijo (1994). A pot do tja ne bo lahka, saj je preprek kar nekaj.
Še leto dni do dogovora?
V treh državah ne zanikajo, da pogovori potekajo. Vendar Bela hiša zanika, da bi že oblikovali okvir končnega dogovora, kot so pisali predvsem ameriški mediji. So pa vsaj grobi obrisi cene Riada za normalizacijo odnosov z Izraelom znani. Savdska Arabija, ki ima z ameriško administracijo vse od uboja novinarja Džamala Hašokdžija in krepitve vojne v Jemnu napete odnose, si želi ameriško civilno jedrsko tehnologijo in obsežna varnostna jamstva. To naj bi bilo jedro pogovorov, skupaj z željo Riada po napredku glede tako imenovane rešitve dveh držav (Izraela in Palestine).
Ameriški mediji ugibajo o koncu pogajanj v roku devetih do dvanajstih mesecev, a to je vprašljivo. Prve neformalne pogovore, nekakšno pripravljalno fazo resnejših pogajanj, sta zunanji minister Antony Blinken in svetovalec Bele hiše za nacionalno varnost Jake Sullivan s savdskoarabskimi sogovorniki že opravila. Zagotovo bi pri sklepanju dogovora pomagalo tudi, če bi se Savdska Arabija še odločneje zavzela za mir v Jemnu in bi mirovni dogovor tam dejansko dosegli.
Ameriški pragmatizem
Na poti k sklenitvi savdsko-izraelsko-ameriškega dogovora pa je še precej drugih ovir. Medtem ko si Palestinci ne delajo utvar, da se bo zanje kaj prida spremenilo, je še največ ovir na ameriški strani. Senat mora odobriti morebitni varnostni dogovor in tudi prenos civilne jedrske tehnologije, kar se sploh v predvolilnem obdobju lahko zatakne tudi pri demokratskih senatorjih. Pred prenosom civilne jedrske tehnologije, predvsem možnostjo bogatenja urana, v Savdsko Arabijo opozarjajo tudi v izraelski opoziciji. Nekdanji premier Jair Lapid meni, da bi to ogrozilo izraelske nacionalne interese, saj bi vodilo do tekme bogatenja urana z Iranom.
Dogovor o normalizaciji odnosov bi predstavljal velik zunanjepolitični uspeh Bidnove administracije, čeprav je prišla z Netanjahujevo vlado navzkriž zaradi njenih reform pravosodja. Verjetno pa bi prevladal pragmatizem. S sklenjenim dogovorom o normalizaciji bi se z ameriškega zornega kota povsem spremenila dinamika odnosov v regiji. Odprlo bi se več možnosti: po Savdski Arabiji bi k normalizaciji odnosov z Izraelom lahko pristopile tudi druge pomembne muslimanske države (denimo Indonezija in Pakistan, ki ju ameriška administracija k temu nagovarja že nekaj časa) ali pa bi se okrepilo varnostno sodelovanje med arabskimi državami in Izraelom. Kaj bi za vse to Bidnova administracija izposlovala od Izraela za Palestince, je tudi eno od pomembnejših vprašanj. Ta čas kaže, da položaj Palestincev bolj zanima uradni Washington kot Riad in zagotovo bolj kot izraelsko vlado.
