Za produktivnost gre, za preživetje. Menda naši nočejo delati, so raje na socialni, se medtem še pomenkujejo ljudje. Ob tej migraciji niso ravno nestrpni, razpravljajo pa intenzivno o njej, najraje na družbenih omrežjih, a ne le tam. Spet drugi ugotavljajo, da bi naši delali, če bi jih delodajalci na sploh, ne le v največjih proizvodnjah, več plačali; bržkone je v tem nekaj resnice, prav zaradi višjih plač delajo v Avstriji. Kakorkoli, tu protishoda gotovo ne bo, življenje bo teklo dalje, jeklo in svinec si bosta utirala poti v globalni svet, iz katerega prihajajo delavci k nam. Večer
Nepreslišano: Petra Lesjak Tušek, novinarka
Na Ravne na Koroškem je dospela prva skupina delavcev iz Nepala, »legalna« kategorija delovnih migrantov. Ta, ki jo potrebujemo v naših industrijskih obratih, v katerih je v predelovalni dejavnosti zdaj nekje že okoli 16, 17 odstotkov tujcev, ker domačih delavcev ni dovolj. Ni masovna skupina Nepalcev, vseh bo komaj 30. Namestitve imajo urejene, ene boljše, druge slabše, na Ravnah so v klasičnem samskem domu, v njem že biva več delavcev, za katere zaračunavajo postelje, celo okna imajo, kot kdo pripomni. Enega od njih, ki je prečkal cesto iz fabrike do svojega samskega doma, sem že prve dni po prihodu opazila ob postanku pri semaforju. Kaj in kako človeka prižene prav sem, kako bo preživel preostanek dneva, ko ne bo v proizvodnji, ima družino doma, je nima, so se mi nanizala vprašanja, ko se je sprehodil do svoje strehe nad glavo. Kaj sploh je realna družbena integracija za vse, ki pridejo na ta način – je in bo več od sprejetja na delu, kjer se je pač treba pogovarjati o proizvodnem procesu. Je in bo ta človek več od delovne sile, ki mu nekdo uredi dovoljenje za delo, ga pripelje in namesti – in komu bo več, nemara le tistemu, ki je prišel z njim, ali še komu?