»Ugotovila sem, da mobilni telefoni seveda zmotijo vizualno pozornost voznikov, a jo primerljivo zmotijo tudi številne druge aktivnosti v avtomobilu, ki se nanašajo predvsem na nastavljanje sistemov znotraj avtomobila, denimo klimatske naprave, radijskega sprejemnika, navigacije ali tempomata,« je razložila Cvahte-Ojsterškova. »S temi napravami praviloma rokujemo brez razmišljanja o tem, kako zelo zmotijo našo osredotočenost na vožnjo.«
Glede na vaše ugotovitve se ponuja domneva, da se je v sodobnih avtomobilih, ki so že pravi avdiovizualni centri za zabavo, še težje osredotočiti na varno vožnjo.
Težko enoznačno odgovorim, je pa res, da imamo danes v avtomobilih več motilcev. V avtomobilski industriji izvajajo številne raziskave, kako narediti upravljanje teh naprav čim manj moteče in čim bolj varno. Pristojna institucija v ZDA (NHTSA) je že pred časom izdala smernice, po katerih sme katera koli elektronska naprava v avtomobilu za največ dve sekundi preusmeriti pogled stran od ceste, celotno rokovanje pa skupaj ne sme trajati več kot 12 sekund.
Dvanajst sekund je veliko. Pri hitrosti 60 kilometrov na uro v 12 sekundah prevozimo 200 metrov, na avtocesti pri hitrosti 130 kilometrov na uro pa kar 433 metrov.
Res je, ampak to ni mišljeno 12 sekund v kosu, temveč v daljšem časovnem obdobju, se pa z vami strinjam, da je to veliko. V tem času zaradi nepozornosti ne zaznamo številnih informacij iz okolja. Med rokovanjem z napravo obenem pride tudi do pojava tako imenovane tunelizacije pogleda.
Opišite, prosim, ta pojav.
Ko ste osredotočeni na vožnjo, ne gledate samo v eno točko pred seboj, temveč vaš pogled vztrajno potuje po širini in višini vetrobranskega stekla in tudi skozi stranski okni. Za krmilom s pogledom zbirate zelo širok spekter informacij. Ko se s čimer koli dodatno miselno obremenite – pišete SMS-sporočilo, nastavljate radijski sprejemnik ali se prostoročno pogovarjate – se vaše misli osredotočijo na to početje, tudi če medtem občasno pogledate na cesto. Sočasno se avtomatično skrči polje vašega gledanja na tisto, kar je naravnost pred vami.
Kolikšen delež voznikov brska po telefonih?
Redna anketa med vozniki v sklopu iniciative ESRA je v letu 2018 ugotovila, da v povprečju četrtina Evropejcev med vožnjo piše sporočila, polovica se jih pogovarja po mobilniku s prostoročnim sistemom, skoraj 30 odstotkov pa jih govori brez prostoročnega sistema. Slovenci smo nad tem povprečjem: kar 45 odstotkov voznikov se pogovarja po mobilniku brez prostoročnega sistema, 30 odstotkov pa jih piše sporočila med vožnjo, izhaja iz omenjene javnomnenjske raziskave.
V disertaciji ste dokazali, da številne vsakdanje motnje, ki so dovoljene med vožnjo, morda še bolj zmotijo vizualno pozornost voznika kot prepovedana uporaba mobilnega telefona. Agencija za varnost prometa, ki je novembra izpeljala nacionalno preventivno akcijo Varno brez telefona v prometu, z vašimi izsledki najbrž ne more biti zadovoljna.
Nasprotno. Moje sporočilo ni, da uporaba mobilnika med vožnjo ni tvegana. Nedvomno je izjemno pomemben dejavnik tveganja za nastanek prometnih nesreč in bo to ostala tudi v bodoče, sploh če pomislimo na mlajše generacije, ki imajo vseskozi telefon v roki. Ampak sočasno obstajajo tudi številne druge nevarne motnje, ki jih je smiselno ozavestiti.
Zakaj vaš eksperiment ni potekal v »javnem« cestnem prometu?
Ker bi z uporabo mobilnega telefona med vožnjo kršili prometne predpise. Eksperiment smo v treh dneh opravili na poligonu za varno vožnjo na Ljubečni. Pri tem nam je pomagal kolega z zagrebške fakultete za prometne znanosti s posebnimi očali za sledenje pogledu, ki snemajo vidno polje voznika, gibanje oči in zenice. Prostovoljcem pred pričetkom nismo razložili, zakaj jih snemamo in zakaj naj nosijo posebna očala, z dejanskim ciljem eksperimenta smo jih seznanili šele naknadno.
Pri nastavljanju sistemov v avtomobilu, branju in pošiljanju SMS-sporočil ter ogledih posnetkov na mobilnem telefonu so nekateri vozniki na vetrobransko steklo gledali manj kot 30 odstotkov časa opravljanja celotne naloge. Presenetljivo malo.
Res je. Po vožnji so morali izpolniti vprašalnik, v katerem so ocenili zahtevnost posameznih nalog. Odgovori so bili presenetljivi. Tiste naloge, ki so jih ocenili za manj zahtevne – denimo nastavljanje radijskega sprejemnika – so dejansko zelo zmotile njihovo pozornost.
Ali to pomeni, da se niti zavedamo, kaj nas zmoti med vožnjo in kako zelo?
Točno to. In temu tudi ne posvečamo nekega pomena.
Je vožnja po poligonu primerljiva z vožnjo v cestnem prometu?
Ne povsem, in prav to je bila ključna omejitev raziskave. So pa rezultati vožnje po poligonu, ki je med eksperimentom normalno obratoval in so se na njem nahajali tudi drugi prometni udeleženci, vsekakor bolj realistični kot pri poskusu v simulatorju vožnje, v katerem voznik ni soočen s posledicami »nevarne« vožnje.
Tavanje misli je eden izmed najpogostejših razlogov za nepozornost voznika. Raziskave so pokazale, da vozniki med tavanjem misli – torej ko njihova kognitivna pozornost ni usmerjena na vožnjo – vozijo z večjo hitrostjo, imajo daljše reakcijske čase in vzdržujejo krajšo varnostno razdaljo.
Tavanje misli se najpogosteje dogaja na vsakodnevnih, znanih relacijah. Denimo ko se pripeljete domov, pa ne veste kako. Ali ko niste prepričani, ali je bila zelena luč, ko ste zapeljali skozi križišče. Danes sem med vožnjo po avtocesti razmišljala o vseh načrtovanih aktivnostih in sem čez čas ugotovila, da namesto 130 vozim 110 kilometrov na uro. Morda zato, ker sem že tako službeno »okužena« z varno vožnjo.
V disertaciji navajate, da so poklicni vozniki zaradi narave dela izpostavljeni še večjemu naboru motenj znotraj vozila, poleg tega so pogosteje pod vplivom drugih dodatnih dejavnikov, kot sta utrujenost ali motnje kognitivne pozornosti.
Poklicni vozniki so soočeni z bistveno večjim naborom motenj, denimo z upravljanjem tahografa, komunikacijskimi in navigacijskimi sistemi. Med vožnjo tudi urejajo dokumentacijo, k vsemu temu je treba prišteti še učinek utrujenosti in monotonosti. Zagotovo ste že videli voznika tovornjaka, ki je med vožnjo z nogami na armaturni plošči gledal film.
Skrb zbujajoč prizor.
Se strinjam. A dejstvo je, da je njihovo delo izredno enolično. Vozniki se zato zatečejo k različnim načinom, kako monotonijo premostiti in ostati buden.
Prijatelj ima sodoben avtomobil srednjega cenovnega razreda z obsežno tehnično asistenco med vožnjo. Na avtocesti večino časa gleda v telefon. Sočasno nekateri proizvajalci avtomobilov že danes obljubljajo modele z avtonomno vožnjo. Kakšno je vaše mnenje o tej smeri razvoja v avtomobilski industriji?
Te tehnične rešitve imajo dobre in slabe plati. Pomagajo preprečiti ali premostiti nekatere kritične situacije, po drugi strani pa voznika spodbujajo k uporabi motilcev, ker se zavedajo, da bo avto sam zavrl ali se popravil v vozni pas. Zagotovo bodo te tehnologije v prihodnosti še bolj razširjene. Ne nazadnje je že evropska komisija predpisala, da morajo vsi novi avtomobili imeti asistenčne sisteme, med drugim sistem za spremljanje utrujenosti.
Načrtujete raziskavo, s katero boste nadgradili disertacijo?
Da. Med drugim bomo januarja zagnali projekt v sodelovanju z našimi študenti in ZŠAM Celje, kjer se bomo osredotočili na kandidate v izobraževanju za pridobitev vozniškega izpita za osebni avtomobil. Med potekom praktičnega izobraževanja bomo preverili, kako se spreminja njihova vizualna pozornost.
Ali danes, po opravljenih raziskavah, vozite drugače, bolj varno?
Da, definitivno. Ne trdim, da vozim popolno, da nikoli ne vzamem v roke telefona, da me nikoli ne zmoti glasba, vendar skušam vse to početi čim bolj zavestno in ne avtomatsko. Razmislim, ali moram frekvenco na radiu res spremeniti takoj ali lahko to počaka 30 sekund, ko bom stala pri rdeči luči. Preden sedem v avtomobil, si prizadevam ustrezno nastaviti vse sisteme v avtomobilu, odmakniti potencialne motilce in nastaviti potrebščine na primerno mesto, da jih ne bom potem iskala med vožnjo.
