V torek se je za muslimane končal ramazan, mesec posta, odpovedovanja, samodiscipline, za mnoge tudi mesec intenzivne duhovnosti in samospraševanja. V sredo se je začel bajram, »čas veselja in hvaležnosti«, kot so zapisali v sporočilu Islamske skupnosti v RS. Verniki se v tem času po islamskem učenju zahvalijo za osebno moč in potrpežljivost, ki so ju izkazovali med ramazanom, in s sorodniki, prijatelji in sosedi tri dni praznujejo, se obiskujejo in obdarujejo.
Bajram pa je lahko praznik tudi za sodržavljane muslimanov, če se tako odločimo – če presežemo historične atavizme, ki koreninijo v prastrahu pred Turki, in sprejmemo ponujeno roko sodržavljanov muslimanske vere. Letos je namreč Muslimanski kulturni center Ljubljana že tretjič zapored povabil na družabno-kulturni dogodek Bajram s sosedi na ploščadi pred centrom, z željo, da ta sčasoma postane »manifestacija naše skupne zavezanosti k povezovanju, spoznavanju in krepitvi medsosedskih odnosov« ter »praznovanje različnosti, ki nas obdaja«.
Zgodovina nas uči, da so dobri nameni eno, resničnost ob pravšnji dozi kriznih razmer in politične manipulacije, ki so je politiki desne provenience vešči, pa pogosto nekaj drugega. Na izzive, ki jih prinaša priseljevanje drugače vernih migrantov in njihovih družin, je zato treba odgovarjati. V zamolčevanju evidentnih sprememb se lahko bohotita le strah in paranoja.
K nam prihajajo delat
Nobenega dvoma ni, da se verska struktura v Sloveniji spreminja: število katoličanov oziroma pripadnikov katoliške veroizpovedi upada, število muslimanov in pravoslavnih vernikov narašča. Pa ne zaradi migrantov, ki pridejo v Slovenijo ilegalno, si pridobijo status prosilcev za mednarodno zaščito in nato v Sloveniji ostanejo, teh je zanemarljiva manjšina, temveč predvsem zaradi ljudi, ki se v Slovenijo priseljujejo zakonito, z dovoljenji za delo. Slabo plačanih, manj varnih in zdravje ogrožajočih del se namreč državljani Slovenije otepajo.
Po podatkih Agencije za delo in zaposlovanje BiH je v obdobju 2013–2022 dovoljenje za delo v Sloveniji dobilo več kot 400.000 prebivalcev BiH. Leta 2022, na primer, so izdali povprečno 50 dovoljenj na dan. Logično je, da ta novi val priseljevanja iz nekoč – in navsezadnje tudi danes – bratske republike vpliva na prebivalstveno oziroma religijsko strukturo. Pomembna dejavnika sta tudi mladost priseljencev in s starostjo ali kulturo pogojena višja rodnost.
Podatkov o deležu pripadnikov različnih veroizpovedi, kakršne so zagotavljali terenski popisi prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v letih 1953, 1991 in 2002, danes ni več na voljo. Leta 2011 je bil popis izveden zgolj na podlagi registrskih podatkov iz administrativnih virov, podatki o veroizpovedi pa se ne zbirajo več v nobenem od tovrstnih virov. Drugi vir podatkov o verski pripadnosti so zato ugotovitve iz raziskave Slovensko javno mnenje, ki jo opravljajo v okviru ljubljanske fakultete za družbene vede, in verske skupnosti same. Tudi te podatke, ki se med seboj razlikujejo, pa je treba jemati z določenimi zadržki. Niso se vsi ljudje pripravljeni izrekati o svoji verski pripadnosti, zlasti ne v (vse bolj) nestrpni Sloveniji. Deleži, s katerimi razpolagajo verske skupnosti, so neredko izmerjeni bolj čez prst. Pogosto iz povsem razumljivih razlogov: v verskih skupnostih se ukvarjajo z duhovnostjo, ne s statistiko; metodološke dileme pri merjenju vernosti in z vernostjo povezanih dejavnikov pa so še posebej zahtevne. Po nekaterih kriterijih, denimo verovanju v vstajenje, pekel, nebesa, nekateri, ki se izrekajo za verne kristjane, sploh niso verni …
RKC: Število katoličanov upada
Katoliška cerkev na Slovenskem (v nadaljevanju Cerkev) sodi med tiste verske skupnosti, ki skrbno zbirajo podatke o ključnih statističnih trendih. Zadnja leta spet redno objavlja letna statistična poročila. Po podatkih, zbranih v Letnem poročilu Katoliške cerkve v Sloveniji 2023 (poročilo vsebuje pregled osrednjih podatkov o vernosti za obdobje 2012–2013), je bilo leta 2012 v Sloveniji 1,55 milijona katoličanov, deset let kasneje pa 1,48 milijona. Hkrati pa se je zmanjšal delež katoličanov v družbi. Leta 2012 so po cerkvenih podatkih predstavljali 81,4 odstotka vseh prebivalcev, leta 2022 pa nekaj manj kot 70 odstotkov. Popis iz leta 2002 je sicer pokazal nekoliko nižje številke: za pripadnike katoliške vere se je tedaj izreklo 1,14 milijona ljudi oziroma 57,8 odstotka vseh.
Nekje vmes so izmerjeni deleži katoličanov v raziskavi Slovensko javno mnenje (SJM). Leta 1992 se je za pripadnike katoliške veroizpovedi po SJM izreklo 75 odstotkov ljudi, leta 1994 kar 79 odstotkov. Nato je delež katoličanov z občasnimi nihanji navzgor upadal. Na vprašanje, ali se imate za pripadnika kakšne religije (veroizpovedi), in če da, kateri religiji pripadate, je leta 2020 katoliško veroizpoved izbralo 58,7 odstotka vprašanih, leta 2022 60,2 odstotka, lani pa 52,5 odstotka. Še bolj kot upad samega števila katoličanov je za Cerkev skrb zbujajoč upad verskih praks, ki je značilen za velik del Evrope, ne le za Slovenijo. Po cerkvenih podatkih se je leta 2015 nedeljske maše redno udeleževalo 217.371 vernikov, tako imenovanih nedeljnikov. Leta 2022 je njihovo število upadlo na 138.354. V Cerkvi tako velik upad pripisujejo epidemiji covida-19. Leto pred izbruhom epidemije, leta 2019 torej, je nedeljske maše redno obiskovalo blizu 170.000 ljudi, leta 2020 le še dobrih 100.000. (Po koncu epidemije je sicer število nedeljnikov začelo spet naraščati.) Na zmanjšano vitalnost katolištva nakazuje tudi zmanjšano število duhovnikov, novomašnikov, redovnic in redovnikov. Leta 2012 je v Sloveniji evangelij razširjalo 1087 duhovnikov, leta 2022 le še 948. Delež redovnikov in redovnic se je v desetih letih zmanjšal za dobrih 15 odstotkov.
V zadnjih desetih letih po statistikah Katoliške cerkve v Sloveniji upada tudi število krstov, obhajil, birm in cerkvenih porok. Leta 2012 so krstili 12.848 ljudi, deset let kasneje skoraj četrtino manj, le 10.170. Število prvih obhajil in birm je v istem času upadlo za okoli 16 oziroma 17 odstotkov. Med tistimi, ki so se civilno poročili, se jih je še leta 2005 cerkveno poročilo 60 odstotkov, leta 2012 41 odstotkov, leta 2022 pa zgolj 34 odstotkov. Kar zadeva cerkvene obrede, se je od leta 2012 povečalo le število cerkvenih pogrebov, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je njihov delež vseeno upadel. Na oba podatka je najbrž vplivala povečana smrtnost zaradi korone.
Dobra novica za Cerkev in katoliške vernike zadeva število laiških pomočnikov in vključenih otrok v katoliške vrtce in šole. Število stalnih diakonov, ki pomagajo duhovnikom, je od leta 2012 do 2022 z 31 naraslo na 47, število laiških katehetov in katehetinj s 550 na 617, število ministrantk in ministrantov pa se je celo potrojilo. V katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove je bilo leta 2012 vključenih 3772 otrok in mladostnikov, deset let kasneje pa 4182.
Islamska skupnost v RS: Število muslimanov se je podvojilo
S številom vernikov in trendi so precej bolj zadovoljni v Islamski skupnosti Slovenije in v pravoslavni cerkvi. Število vernikov se je v obeh verskih skupnostih nedvomno povečalo.
V zadnjem popisu leta 2002 se je v Sloveniji za muslimane izreklo približno 47.500 vprašanih, kar je tedaj predstavljalo okoli 2,4 odstotka celotne populacije države. Po oceni Islamske skupnosti v RS v Sloveniji danes živi okoli 100.000 muslimanov ali pet odstotkov celotne populacije. »V slovenski islamski skupnosti zaznavamo porast vernikov, ki je deloma posledica novega vala priseljevanja iz Bosne in Hercegovine. Ta trend je podkrepljen tudi z dogovori o uvozu delovne sile iz tretjih držav, vključno z državami, kjer prevladuje muslimansko prebivalstvo. Takšni dogovori prispevajo k raznolikosti muslimanov v Sloveniji. Večina muslimanov pa je po poreklu še vedno iz Bosne in Hercegovine,« pojasnjuje mufti Islamske skupnosti v RS Nevzet Porić. Kot pravi, trend rasti občutijo na vseh področjih verskega življenja: od pogrebov, porok, obredov ob rojstvu otroka do števila vpisanih otrok k verouku in podobno. Trenutno je v Islamski skupnosti v RS zaposlenih 30 verskih uslužbencev in uslužbenk, ki skrbijo za nemoten potek verskega življenja in potreb slovenskih muslimanov in muslimank. Ker islamska skupnost pri nas nima izobraževalnih ustanov, morajo šolani kader s področja islamske teologije uvažati iz Bosne in Hercegovine, dodaja mufti. Ob tem poudarja: »Islamska skupnost v Sloveniji vključuje že tretjo generacijo muslimanov, rojenih v Sloveniji. Te mlajše generacije in njihove družine Slovenijo čutijo kot svojo državo.« Po mnenju muftija je prav ta občutek pripadnosti zelo pomemben: »Prisotnost muslimanov, ki so bili rojeni in so odraščali v Sloveniji, prispeva k večdimenzionalnemu razumevanju identitete; v tem smislu se prepletajo verska prepričanja, kulturna pripadnost in državljanska identiteta.«
Številne muslimane v Sloveniji bolijo predsodki z zgodovinskimi koreninami in šibek posluh politike za njihove, deloma religijsko, deloma kulturno pogojene prošnje. Manj znano je, na svoji spletni strani pojasnjujejo v Islamski skupnosti v RS, da je za muslimane zelo pomembno tudi avstro-ogrsko obdobje. Takrat so se namreč muslimani soočili s krščansko evropsko kulturo, doživeli so nekakšen versko-civilizacijski šok. To dokazujejo mnoga vprašanja in dileme, s katerimi so se soočali avtorji del v bosanskem jeziku, turščini in nemščini, od katerih pa je le malo prevedenih v slovenščino. Avstro-Ogrska je v svojo vojsko vpoklicala tudi mlade fante iz BiH in kar veliko jih je pokopanih v Sloveniji. V islamski skupnosti si želijo, da bi te grobove, največ označenih je v Logu pod Mangartom, označili v skladu z njihovo vero in kulturo. Pristojni organi posluha za tovrstne prošnje nimajo. Izjema je nacionalna radiotelevizija, ki je letos poskrbela za pomemben mejnik v prizadevanjih islamske skupnosti »za večjo vključenost in prepoznavnost muslimanov v slovenski družbi« in »krepitev medkulturnega dialoga«, kot so zapisali v Islamski skupnosti v RS. Molitev ramazanskega bajrama so namreč prvič v živo predvajali na drugem programu RTVS.
SPC v Sloveniji: Cerkve postajajo premajhne
»Naše cerkve so zadnja leta postale premajhne,« nam je v smehu dejal Aleksandar Obradović, namestnik arhiereja Srbske pravoslavne cerkve (SPC) v Sloveniji. Kot pravi, so po poročilu duhovnikov cerkve »na veselje vseh nas polne do zadnjega kotička, v nekaterih mestih bi potrebovali celo večje bogoslužne prostore«.
Po popisu prebivalstva iz leta 2002 se je v Sloveniji za pravoslavne izreklo okoli 46.000 vprašanih ali 2,3 odstotka celotne populacije, danes jih je »verjetno« precej več, pravi naš sogovornik. »Verjetno« pravi zato, ker o rasti števila vernikov lahko sklepajo le posredno, iz podatkov, ki so jim na voljo. Ti so vseeno zgovorni. Do leta 2015 je imela SPC v Sloveniji šest duhovnikov, danes jih ima petnajst. Lani so krstili 600 otrok, ob čemer je treba vedeti, da veliko vernikov verske obrede zaradi družine in prijateljev opravi v svojem domačem kraju; leta 2006 okoli 400. Največ prišlekov, predvsem mladih, ki so prišli v Slovenijo s trebuhom za kruhom, je iz Srbije, bogoslužij pa se udeležujejo tudi Rusi, Ukrajinci, Bolgari … Tako kot mufti Porić tudi v vodstvu SPC v Sloveniji poudarjajo, da se nam religijske pisanosti ni treba bati, saj nas vse lahko obogati – če bomo znali živeti v miru in spoštovanju. Dobri odnosi med vodstvi največjih verskih skupnosti v Sloveniji so v tem smislu dober obet.
Črnič: Strah pred islamom je pri nas brez empirične osnove
Povzemimo: pripadnost Rimskokatoliški cerkvi je torej s približno treh četrtin prebivalcev in prebivalk ob slovenski osamosvojitvi upadla na dobro polovico; ob tem se postavlja vprašanje, v kolikšni meri je bilo izrekanje za katolištvo v začetku devetdesetih spodbujeno z osamosvojiteljsko, nacionalno evforijo in koliko k upadu prispevajo sekularizacijski procesi, značilni za ves razviti svet. Delež nereligioznih se je v tem času podvojil in danes sega proti tretjini. Poraslo je število pripadnikov muslimanov in Srbske pravoslavne cerkve, a profesor religiologije na fakulteti za družbene vede Aleš Črnič ob tem poudarja, da se pripadnost drugim religijskim skupnostim ne spreminja bistveno. »Po eni strani so njihovi deleži v celotnem nacionalnem vzorcu tako nizki, da te statistike niso najbolj zanesljive, po drugi strani pa nobena od teh skupnosti v ničemer bistveno ne izstopa od slovenskih ustaljenih družbenih in kulturnih norm, zato v nobenem smislu ne predstavljajo problema.« Posebna zgodba je vsesplošen strah pred islamom in muslimani. »Ta strah vsaj v slovenskem kontekstu nima empirične osnove v kakršnih koli realnih problemih. Je predvsem posledica prevladujoče kulture strahu pred islamom, ki zaznamuje naše stoletje vse od njegovega simbolnega začetka 11. septembra 2001. Ob tem velja poudariti, da sodobni strah pred islamom ne izhaja toliko iz same religije, temveč je v veliko večji meri rezultat načrtnega strašenja in hujskanja proti muslimanom,« pojasnjuje prof. Črnič in dodaja: »Po drugi strani se moramo zavedati, da se v zadnjih desetletjih svet korenito spreminja, zato smo vsaj v sodobnih demokratičnih družbah ljudje religiozni na vse bolj raznolike načine. Vse manj je pripadnikov tradicionalnih religijskih skupnosti, ti tudi v vsakdanjem življenju vse manj dosledno sledijo religijskim zapovedim in dogmam, svojo religioznost pa vse bolj eklektično kombinirajo z raznolikimi idejami in koncepti, dostopnimi v globaliziranem svetu. Ta pa je pač organiziran po načelih potrošniškega kapitalizma, zato nas to ne bi smelo preveč presenečati.«
