Sploh ne. Šli smo v center Budimpešte, da bi malce proslavili, a nismo mogli preveč dolgo, saj se je vse zaprlo že ob polnoči. V Beogradu ali Srbiji se nam kaj takšnega ne bi zgodilo. Potem sem prišel v hotelsko sobo, kjer nisem mogel zaspati. Pregledoval sem čestitke ter si v miru pogledal ponovitev prenosa.
Kako ste podoživeli film z najsrečnejšim koncem?Podoživel sem zgodbo svetovnih prvenstev ter vseh vzponov in padcev do največjega uspeha. Po bronasti kolajni pred desetimi leti v Moskvi je Ivana dve leti kasneje v Pekingu skočila 701 centimeter, kar je zadostovalo za tretje mesto. Na naslednjem prvenstvu v Londonu je bila odlično pripravljena, imela je hitrost, višino in vse druge odlike za osvojitev zlate kolajne, a je zaradi spleta nesrečnih okoliščin ostala brez odličja. Afera, ko se ji je po vrhunskem skoku odpela startna številka, je pustila posledice, saj je doživela veliko razočaranje (Ivana Vuleta je bila četrta, v normalnih okoliščinah pa bi osvojila zlato kolajno – op. p.). Naredili smo vse, a nismo bili uspešni. V Srbiji pravimo, da vsaka stvar enkrat pride na svoje mesto, da se vse povrne. In nam se je v Budimpešti.
Kakšen je bil zmagoviti recept pred letošnjim prvenstvom?Za svetovno prvenstvo v Budimpešti smo žrtvovali vso sezono ter druge tekme postavili na stranski tir. Spomnite se, da je na prvem mitingu diamantne lige Ivana skočila le 640 centimetrov. Vsi smo se dobro vedeli, zakaj, saj smo vrhunec tempirali za avgusta. Zelo pomembno je, da smo imeli odlične sklepne priprave v Beleku. V Turčiji nam je šlo vse po načrtu, Ivana je bila vsak dan boljša, rezultati so kazali, da bo v Budimpešti zanesljivo skakala prek sedmih metrov. Hkrati smo se zavedali dejstva, da na največjih tekmovanjih ni vse odvisno od posameznega športnika, temveč tudi konkurence. Vlogo igrajo še zunanji vplivi, od vetra, včasih pa tudi minimalnega prestopa ob odličnem skoku. Potreben je tudi faktor sreče. V Budimpešti se je izkazalo, da je bila Ivana korak pred tekmicami in niti v enem trenutku se nisem bal, da ne bo zmagala.
Pravite, da ste bili na pripravah v Beleku. Mar ni praksa, da se športniki odpravljajo na priprave v Turčijo pozimi in spomladi, ne pa v poletni vročini?Zadeli ste bistvo. Zato vam lahko odkrito povem, da so bile priprave v Beleku morda celo najboljša odločitev, ki smo jo sprejeli doslej. V Beleku je bila temperatura skoraj do desetinke stopinje enaka kot v finalu. Gibala se je med 32 in 34 stopinjami Celzija, kar smo predvidevali. Živimo namreč v Novem Sadu. V panonski nižini so poleti temperature visoke, saj se ozračje segreje celo do 40 stopinj Celzija. Vedeli smo, da bo v Budimpešti zelo vroče, zato smo iskali lokacijo, kjer bomo imeli podobne pogoje.
Šest let med Londonom in Budimpešto opisujete kot leta čakanja na naslov svetovne prvakinje. Toda v tem času je Ivana Vuleta osvojila številne lovorike.Res je. Od leta 2013 do danes je Ivana na 18 velikih prvenstvih osvojila 15 kolajn. Je dvakratna svetovna in trikratna evropska prvakinja v dvorani, dvakratna evropska prvakinja na prostem, če naštevam le zlate kolajne. Na olimpijskih igrah je Ivana pred sedmimi leti v Riu de Janeiru skočila osebni rekord 708 centimetrov, kar je tedaj zadostovalo za tretje mesto. Smolo je imela tudi na zadnjih igrah v Tokiu, kjer je že v kvalifikacijah skočila sedem metrov. Na žalost pa je imela v finalu slab dan, kar je zanjo zelo neobičajno in redko.
Naslednje veliko tekmovanje na prostem bodo olimpijske igre. Po letošnjem uspehu boste ciljali na vrh, mar ne?Glede na to, da smo v Budimpešti poravnali račune s svetovnih prvenstev, so sedaj na vrsti olimpijski dolgovi. Ivana je želela svojo športno pot skleniti z zlato olimpijsko kolajno v Tokiu. Po četrtem mestu se je odločila, da vstopi v še en olimpijski ciklus, ki zaradi spleta okoliščin traja le tri leta. Lani je bila Ivana dvoranska svetovna prvakinja v Beogradu, v poletni sezoni pa sta bila znova zaradi specifične situacije v treh tednih dve veliki tekmovanji, svetovno prvenstvo v Oregonu in evropsko v Münchnu. Trenerji nimamo zlate palice, da bi bil športnik za obe prvenstvi pripravljen enako dobro. Zato smo se v ekipi odločili, da na nek način žrtvujemo svetovno prvenstvo, kjer je bila Ivana s 684 centimetri sedma, tri tedne kasneje pa v Münchnu prepričljivo postala evropska prvakinja. Za prihodnje leto točno vemo, kaj bo vrhunec, zato bomo naredili vse, da bo Ivana v Parizu najbolje pripravljena.
Kakšna je razlika v sodelovanju s športnico, ko je bila stara 20 let in danes?Ko je športnik starejši, je težko obdržati visok nivo forme skozi vso sezono. Zato moramo določiti vrhunec ter se nanj pripravljati. Vsi drugi mitingi služijo kot postopne stopnice na poti do najpomembnejše tekme.
Koliko vam pomeni, da vas je med prvenstvom obiskal srbski predsednik Aleksandar Vučić?Predsednik nas je obiskal v hotelu dopoldan pred finalom ter nam zaželel in tudi prinesel srečo. Bil je prisoten na finalu, po katerem nam je poslal čestitke. Dejal je, da je na nas ponosen ter da bo atletiko v Srbiji spravil še na višjo raven, kot je bila do sedaj. To si tudi zaslužimo, saj imamo sijajno generacijo mladih atletov, ki se z največjih tekmovanj vračajo s kolajnami.
Med prvimi vam je za naslov iz ZDA čestital Novak Đoković. Kako doživljate uspehe in čestitke enega najboljših športnikov vseh časov?Športniki smo velika družina. Ko pošlje čestitke ali nam želi nekaj dobrega tako uspešen športnik, kot je Novak, to vsakomur pomeni zelo veliko. Športniki najbolje poznajo trnovo pot, po kateri je moč priti do vrha. Še težje je na njem ostati, zato sem še posebej ponosen na najino sodelovanje z Ivano, da sva na njem toliko let tudi ostala.
Izjemno se je vašega uspeha na prizorišču veselila tudi vaša nekdanja reprezentančna kolegica Marija Šestak. Se slišita pogosto?Zelo pogosto. Z Marijo sva se spoprijateljila leta 1996, ko sva postala atleta Partizana, jaz kot skakalec v višino, ona pa troskokašica. Ko se je poročila z Matijo Šestakom, sva se spoprijateljila tudi z njim. Marija in Matija imata mali del zaslug za vse, kar sva dosegla z Ivano. Poleg tega, da smo bili dobri prijatelji, sva posebej z Matijo večkrat našla skupni jezik na pripravah, na katerih smo bili pogosto skupaj. Vedno sva iskala rešitve in nadgrajevala znanje. Samo na takšen način lahko trenerji napredujemo. V uspešni zgodbi najinih uspehov z Ivano bi omenil tudi Boruta Bilača, ki nam je pomagal pri nadgradnji tehnike skoka v daljino.