Finiš v skupnem boju za skupno zmago v težavnosti je bil izjemno razburljiv. Kako ste ga doživeli?
Čeprav je bila na papirju okrnjena konkurenca, saj so nekateri najboljši udeležbo odpovedali, smo bili v Džakarti vsi, ki smo bili v igri za skupno zmago svetovnega pokala. Tekma je bila zelo živčna, morda celo najbolj v sezoni, saj smo se vsi zavedali, kako veliko priložnost imamo. Pritisk sem prenašal dobro, o tekmecih ne bi izgubljal besed. Rezultat je šel meni v prid. Dosegel sem velik uspeh, sicer pa s sedmim mestom nisem izpolnil tekmovalnih ciljev.
Koliko vam pomeni skupna zmaga svetovnega pokala?
Res je, da na vseh tekmah v sezoni niso tekmovali vsi plezalci, ki bi lahko konkurirali za skupno zmago, a to ni bil moj problem. Skupna zmaga mi pomeni veliko, saj v zgodovini slovenskega športnega plezanja ni veliko plezalcev, ki bi jim uspel takšen podvig.
V Münchnu ste nam dejali, da je bila pot do naslova evropskega podprvaka v težavnosti težja kot leto prej do svetovnega podprvaka. Zakaj?
Konkurenca v Münchnu je bila izjemna. Posebej bi izpostavil Avstrijca Jakoba Schuberta, olimpijskega zmagovalca Alberta Ginesa Lopeza in legendo svetovnega športnega plezanja Čeha Adama Ondro. Napetost je bila izjemna, organizacija odlična, lokacija na Königsplatzu nepozabna, vse skupaj pa so začinili številni gledalci. Takšne tekme ne pozabiš nikoli.
Po Münchnu ste zasijali na tekmi svetovnega pokala v Kopru. Kako se je bilo veseliti uspeha na krilih slovenske športnoplezalne evforije?
Leto prej sem v Kranju z drugim mestom dokazal, da se dobro znajdem pred domačimi gledalci, kar mi je dalo pred Koprom dodatno željo in adrenalin. Z uspehom v Münchnu sem vedel, da sem v dobri formi, tako da je bil Koper skupek vseh pozitivnih okoliščin. Občutek, ko vsi navijajo zate in te podpirajo, je res dober. Poleg tega sem v Kopru dosegel svojo prvo zmago v svetovnem pokalu. Bilo je res noro.
Zdi se, da ste najboljši pod največjim pritiskom, saj ste svoje največje uspehe dosegli na prvenstvih v Moskvi in Münchnu ter domačih tekmah v Kranju in Kopru.
Glede na svojo starost se ne morem zanašati na izkušnje. Očitno me takšni pritiski dodatno motivirajo. Ne vem, kje sem dobil to lastnost, a mi ustreza, da jo imam, in sem nanjo ponosen.
V Münchnu ste se preizkusili v novi olimpijski različici težavnosti in balvanskega plezanja, kjer ste zasedli peto mesto. Za še boljše uspehe boste morali napredovati v balvanskem plezanju. Boste tej disciplini namenili večji poudarek?
V zadnjih letih sem se na začetku sezone vselej posvečal balvanskemu plezanju. Vsako leto sem bolj napredoval. Nisem še med najboljšimi, a imam voljo in energijo, da se izkažem tudi v balvanskem plezanju. Konkurenca je že znotraj slovenske reprezentance zelo velika. Letos sem tekmoval na tekmah evropskega pokala. Želim si, da bi se na izbirnih tekmah uvrstil v slovensko reprezentanco in pridobival izkušnje tudi na svetovnih pokalih.
Kakšni bodo po izjemno uspešni sezoni vaši načrti v prihodnjem letu?
Moja glavna naloga je, da treniram in napredujem. Ne bi si rad zastavljal rezultatskih ciljev, saj se dobro zavedam, da lahko padem tudi v krizo in imam slabšo sezono, česar si pred bližajočimi se olimpijskimi igrami ne želim. Že prihodnje leto si bo mogoče zagotoviti prve olimpijske vozovnice. Glavni cilj sezone bo nastop na svetovnem prvenstvu v Bernu, zelo pomembne pa bodo tudi tekme svetovnega pokala.
Slovenija ima v vaši reprezentančni kolegici Janji Garnbret športni biser. Kako od blizu spremljate njene uspehe?
Janja je tako konstantna in trofejna, da smo se v reprezentanci že kar malce navadili na njene uspehe. Kar je v zadnjih sezonah naredila za slovensko plezanje, je nekaj neverjetnega. Prepričan sem, da bo športno plezanje kot športna panoga še veliko let čakalo, da bo dobilo takšnega zvezdnika, kot je ona, ne glede na spol. Janja je promotorka našega športa po vsem svetu.
Kako je biti del del reprezentance, v kateri je tudi Janja Garnbret?
Precej več je plusov, a je tudi minus. Lepo je imeti ob sebi takšnega šampiona. S svojega vidika lahko pri njej opazujem, kako zelo v svoj prid izkorišča vse izkušnje, ki jih je pridobila v letih tekmovanj na najvišji ravni. To mi daje motivacijo, da moram vztrajati in pridobivati izkušnje, ki vedno pridejo prav. Minus pa je, da Janja nase privabi praktično vso pozornost in je pravzaprav edina res prepoznavna športna plezalka. Če bi v Sloveniji delali anketo, katerega športnega plezalca poznajo, bi vsi izstrelili Janjo Garnbret, drugega plezalca pa se večina niti ne bi spomnila. Pa čeprav tudi drugi dosegamo dobre rezultate.
Vaš trener v klubu PD Radovljica je Domen Švab. Kako nadgrajujeta znanje?
Z Domnom sva začela sodelovati pred sedmimi leti. Že leto pozneje sem se uvrstil v mladinsko reprezentanco. Odtlej gre moja športna pot le še navzgor. Vsako leto narediva načrt treningov, se pogovoriva o ciljih in tekmah. Način dela se ni veliko spremenil, saj rezultati kažejo, da sva uspešna, poleg tega pa trenerju tudi povsem zaupam. Pozitivno je, da imam ob sebi človeka, ki me pozna.
Si boste po sezoni, ki se bo za vas zaključila po prihodu iz Švice konec tega meseca, privoščili kaj počitka?
V prvi vrsti bom odmislil plezanje. Sezono smo začeli konec novembra in traja vse leto. Zanesljivo bom potreboval kakšen teden, da se odklopim. Posebnih počitnic nimam v načrtu, zavedam pa se, kako zelo pomembno je, da se v treh tednih premora mentalno in fizično spočijem.
