Kakšno oceno bi si dali za prvi polčas novoletne turneje?

Visoko. Vsi štirje skoki na nemškem delu so bili na visoki ravni, posebej zadnji, ko sem imel najboljši izid finalne serije. Zelo sem zadovoljen, da se mi je uspelo štirikrat zbrati, a smo šele na polovici turneje, po kateri nas čakata še dve tekmi v Bischofshofnu, zato bo še zelo naporno. Uspehi so me napolnili z novo energijo, zato še ne čutim nobene utrujenosti.

Po šestem mestu v Oberstdorfu ste dejali, da boste težko zaspali. Kako je bilo po tretjem v Garmisch- Partenkirchnu?

Pričakoval sem, da bo težje zaspati, a je bilo lažje kot po Oberstdorfu.

Menda ste se za silvestrovanje še posebej lepo oblekli.

Lepo je silvestrovati urejen. Ker sem prebral, da moraš imeti ob vstopu v novo leto na sebi nekaj rdečega, je bil metuljček v tej barvi. Polnoči nisem dočakal, saj sem šel v posteljo pol ure prej.

Ste pričakovali, da boste tako hitro na stopničkah?

Enostavno so se zgodile. Pričakoval sem, da bom bolj čustven, da bom tudi jokal, a ni bilo nič od tega. Nisem niti vedel, kaj bi sam s seboj, a me je na srečo Lanišek na daljavo podučil, naj dvignem roki.

Po svoji mirnosti spominjate na moravškega rojaka Primoža Peterko.

Lepa primerjava. Zaradi njega sem tudi začel skakati. Bežno sem ga spoznal, ko nam je enkrat podeljeval nagrade. Iz tekme v tekmo sem dejansko bolj miren. V Garmischu se nisem obremenjeval z mislimi, kaj moram narediti, le prepustil sem se toku dogodkov. Šel sem na zaletišče, v glavi se mi je vrtela tehno glasba, ki sem jo poslušal pred tem.

Ste skakalni samorastnik, saj ste uspeli zunaj utečenega slovenskega skakalnega sistema. V srednjo šolo niste hodili v Kranju, ampak na srednjo šolo tehniških strok – program elektrika v Ljubljani, kjer ste tudi trenirali v klubu Ilirija, in ne v državnem panožnem centru.

V mlajših kategorijah sploh nisem bil reprezentant. Prve točke v celinskem pokalu sem osvojil šele leta 2020 v Planici. V svetovnem pokalu sem debitiral lani v Willingenu, kjer sem imel še velike oči, na finalu v Planici pa sem osvojil prve točke v svetovnem pokalu.

Ali ste takrat, ko niste bili član mladinske reprezentance, pomislili na konec kariere?

Večkrat. Prevladala je ljubezen do skokov. Pri sedemnajstih letih je bilo eno leto resnično težko in sem se spraševal, ali je bolje, da končam in se posvetim le šoli. Hvala bogu, da sem imel tedaj pogovor s trenerjem v Iliriji Jaroslavom Sakalo, ki me je prepričal, naj ne odneham, glede na to, koliko truda smo vložili. Ko je marca 2019 iz kluba odšel Sakala, je prenehalo skakati veliko fantov. Od 16 nas je ostalo le še šest – dva člana in štirje mladinci. Tedaj je v klub prišel Žiga Mandl, ki se mi je zelo posvetil in sredi zime sem začel skakati dobro.

Skrivnost vašega uspeha?

Predvsem vztrajanje in pogum, da se spustiš v globino.

Znani ste po tem, da si drese šivate sami.

Trenutno sem našel vrhunski material za dres. Če je z dresom na kontroli kaj narobe, sem kriv sam. Trenutno šivam drese, a bi rad še kaj drugega.

Mama je želela, da bi se ukvarjali s plesom.

Da. Od prvega do petega razreda sem hodil na plesne vaje dvakrat na teden, nato je bilo preveč obveznosti s skoki. Plesne vaje so mi pomagale, da sem boljši skakalec, zlasti na področju motorike.

Kako doma, kjer imate tudi kmetijo, doživljajo vaše uspehe?

Mama in oče sta zelo vesela. Poklicala sta me takoj po tekmi. Doma so zelo evforični.

Kako vam je všeč skakalnica v Innsbrucku?

Na celinskem pokalu mi je bila, saj sem bil peti in tretji, a ker je svetovni pokal višji nivo tekmovanja, bodo zaletne hitrosti nižje.

V skupnem seštevku turneje ste tretji. Merite na stopničke?

Ne. Uvrstitev je zame veliko presenečenje. Še naprej želim le uživati.

Kako zdaj, ko stojite ob boku najboljšim, konkurenca gleda na vas?

Težko je ocenjevati. Dobil sem občutek, da je bil Eisenbichler vesel mojega tretjega mesta. Tudi v Oberstdorfu mi je zaploskal.

Tekmujete v konkurenci s tekmovalci, ki so bili vaši vzorniki?

Veliko je bilo vzornikov. Na začetku Janne Ahonen, nato v času največjih uspehov Peter Prevc, eno leto sem se zgledoval po Danielu Andreju Tandeju, od leta 2018 pa po Rjojuju Kobajašiju, saj so njegovi skoki prava skakalna poezija. V letošnji sezoni bo osvojil veliko lovorik.

Poleg Laniška tudi vi skačete z novimi vezmi, ki so jih prepovedali. Bo to za vas težava?

Tudi ko smo začeli z novimi vezmi, se mi to ni zdel velik preskok. Ko sem jih preizkusil, sem se z njimi v zraku počutil zelo dobro. Prav nič me ne skrbi, da se bom moral vrniti k starim. Bo že Slatnar poskrbel, da bo vse tako, kot mora biti.