Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas*

Zavajajoče in netočne izjave

Navedimo samo nekaj izjav, ki so bile izrečene z eklatantnim ciljem prikrojevanja dogodkov v procesih osamosvojitve:

1. Izjava Slavka Kmetiča, da so sindikati Slovenskih železnic dogovorno s hrvaškimi železniškimi sindikati bistveno pripomogli k preprečitvi »mitinga resnice« v Ljubljani 1. decembra 1989, je močno pretirana. Slovenska milica je že od leta 1988 varnostno podrobno spremljala in analizirala mitinge, ki so jih v Vojvodini, Kosovu in Črni gori organizirale dobro organizirane razbijaške Miloševićeve sile za enotno Jugoslavijo. Posledice tistih mitingov so bile odstop pokrajinskih in republiških vodstev. Slovenska reformistična politika (ki je v tem času pripravljala spremembe slovenske ustave in jih 27. septembra 1989 tudi sprejela, kljub nasprotovanju zveznih oblasti) je notranjemu ministru slovenske vlade naročila, naj s slovensko milico pripravi ukrepe za prepoved mitinga v Ljubljani in z enotami milice prepreči vstop mitingašev v Slovenijo, tako po cesti kot po železnici in preko ljubljanskega letališča. Za izvedbo preprečitve mitinga je bilo angažiranih 6472 miličnikov, rezervnih miličnikov, kriminalistov ter del logističnih služb Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Posebni varnostni ukrepi za preprečitev vstopa mitingašev so bili usmerjeni na slovensko-hrvaško mejo, čeprav tudi ukrepi na slovensko-madžarski meji niso izostali. S tem je slovenska milica leta 1989 vstopila v politično polje kot jasno oblikovana profesionalna oborožena varnostna struktura, pripravljena braniti javni red, slovensko reformistično oblast in teritorialno integriteto takratne Republike Slovenije. Učinki njene organiziranosti so se pokazali že kmalu v letih 1990 in 1991 ter pri obrambni vojni z JLA na slovenskih mejnih prehodih in v notranjosti države.

2. Netočna trditev nekdanjega predsednika vlade Lojzeta Peterleta, da je Slovenska vojska zmagala v vojni za Slovenijo. Ta enostranska in poenostavljena trditev je bila že večkrat slišana v njegovih nagovorih, zato jo je nujno treba korigirati.

Vojno za Slovenijo so izbojevale naslednje slovenske obrambne formacije:

slovenska milica z rednim in rezervnim sestavom,

slovenska Teritorialna obramba (TO),

slovenska civilna obramba,

slovenski državljani »prostovoljci« (brez vpoklica v vojne enote),

slovenska podjetja s svojimi strokovnjaki in mehanizacijo (cestna podjetja, elektro in vodnogospodarske organizacije, PTT, medijske hiše in drugi).

Prav zato ob tej priložnosti predlagamo nekdanjemu predsedniku vlade, da svoje prihodnje izjave vsaj uskladi z zakonsko dikcijo zakona o vojnih veteranih.

3. Zavajajoča in netočna izjava Janeza Janše, sedanjega predsednika vlade, da so oblastne strukture in slovenska opozicija pred vojno za Slovenijo želele »operetno osamosvojitev« in težile k ponovni združitvi SFRJ.

Taka izjava negira vseh 81 slovenskih amandmajev k slovenski ustavi, sprejetih 27. septembra 1989, iz katerih je izstopal amandma X. o samoodločbi slovenskega naroda, ki je bil 17. januarja 1990 na zveznem ustavnem sodišču v Beogradu s strani ustavnega pravnika dr. Ivana Kristana uspešno obranjen. Janševa izjava negira tudi Deklaracijo o suverenosti države Slovenije z 2. julija 1990, ki je povzročila pravi vihar v Beogradu, ko je Predsedstvo SFRJ sprožilo ustavni spor pred ustavnim sodiščem Jugoslavije. Deklaracijo sta uspešno obranila pravnika ljubljanske Pravne fakultete Albin Igličar in Marijan Pavčnik.

Lahko bi našteli še zaplete pred uveljavitvijo zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ali pravni spor zaradi posega JLA v TO Slovenije in o Resoluciji za sporazumno razdružitev SFRJ ter drugem, ki bi v svojih vsebinah razgalili neresnične trditve Janeza Janše. Temu lahko dodamo tudi ukrepe slovenske milice iz leta 1989, ko je začela s pripravami na prevzem takrat še republiške slovensko-hrvaške meje. Ti načrti niso bili prav nič »operetni«, uporabljeni pa so bili takoj 25. junija 1991, že ob 20. uri, ko je slovenska milica zasedla osem novih mejnih prehodov z Republiko Hrvaško.

4. V zvezi z datumom začetka vojne za Slovenijo moramo ponovno poudariti, da se je vojna za Slovenijo v smislu agresije (invazija, okupacija tujega ozemlja, pomorska blokada, napad) začela že 26. junija 1991, in ne 27. junija. Dne 26. junija je po odredbah zveznega izvršnega sveta in načrtu 5. vojaškega območja iz Zagreba JLA že v jutranjih urah začela razporejati svoje bojne enote, stacionirane v obmejnih stražnicah in vojašnicah na ozemlju Slovenije. Tega dne je ob 11. uri krenila tankovska enota JLA iz Vojašnice Pivka proti meji z Italijo, ob 13.10 istega dne pa tankovska motorizirana enota JLA iz Vojašnice Ilirska Bistrica proti južnoprimorskim mejnim prehodom, z namenom prevzema slovensko-italijanske meje.

Enota JLA iz Ilirske Bistrice (350 vojakov s tanki in oklepniki ter težko oborožitvijo) je ob 19. uri tega dne (26. junija) zasedla in blokirala tri mejne prehode z Italijo: Lipica, Kozina in Fernetiči. Po celotni Primorski so ljudje in milica postavili barikade za preprečitev prodora JLA, na katerih se je zvrstila vrsta oboroženih in nasilnih dejanj JLA pri nasilnem razbijanju cestnih barikad. S tem se je vojna za Slovenijo evidentno začela, 27. junija pa se je vojna za Slovenijo le okrepila, z napadom dodatnih sil JLA z ozemlja Hrvaške.

5. Samo bežna omemba bojev za mejni prehod Holmec na Koroškem in navedba o zasedbi mejnega prehoda ne ustrezata dejanskemu stanju. Mejnega prehoda policijske sile, ki so ostale na bojnem polju, niso nikoli zapustile, čeprav je stavba mejne kontrole pogorela zaradi izstrelkov zažigalnih granat JLA, izstreljenih z območja mejne vojaške enote JLA. V bojih za mejni prehod sta bila dva rezervna miličnika ubita, trije miličniki hudo ranjeni in pet lažje ranjenih. V bojih za mejni prehod Holmec so v širši blokadi sodelovali tudi pripadniki TO, vključeni pa so bili tudi reševalci, zdravniki in medicinske sestre. Mejni prehod Holmec je simbol odpora slovenske milice z agresorjem, zato si v vsaki predstavitvi bojev za Slovenijo zasluži korektno obravnavo, in ne površne.

Veterani zavračajo potvarjanje zgodovine

Sedanjim oblastnikom, ki stojijo za objavo pamfleta Stali smo in obstali ter za režijo filma Hrepenenje naroda, ni bilo dovolj, da demonizirajo in potvarjajo zgodovino prejšnjih državnih tvorb, v katerih smo živeli Slovenci. S temi nedostojnimi dejanji nadaljujejo in razdvajajo ter zavajajo tudi glede današnje s krvjo pridobljene samostojnosti naše države. Večina veteranov vojne za Slovenijo se ne strinja in tudi nikoli ne bo sprejela pamfletov in filmov, ki ponarejajo tudi sodobno slovensko zgodovino.

V bran agresorju smo se postavili z orožjem in uspešnim delovanjem na zunanjepolitičnem področju, ki je omogočilo podporo Republiki Sloveniji s strani Evropske skupnosti in Konference za varnost in sodelovanje v Evropi (KVSE) ter vidnih svetovnih voditeljev. Žal se je preostanek Jugoslavije zaradi potenciranega nacionalizma, civilizacijskih razlik, ozemeljskih teženj in nerazumevanja demokracije pogreznil v krvavo štiriletno vojno, ki še danes doživlja odmeve na sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu.