To, da politiki odhajajo na krizna žarišča, prizadeta območja in si v živo ogledujejo tragične posledice, je čisti anahronizem. Vse izhaja še iz časov, ko nismo imeli neposrednih prenosov, pretočnih kanalov in ogledov na daljavo. Časov, ko so generali hodili na fronte in ugotavljali dejansko stanje. Se v živo prepričali, kaj so prinesli zadnji spopadi. Ker generali se tam pač ne borijo. Oni so nekje v ozadju. Tu spredaj pa preverjajo moralo borcev. Resno dvomim, da se je kdor koli bolje počutil, če ga je obiskal general. Stara floskula, da s tem pokažemo, da nam je mar, da smo z njimi, da lahko računajo na nas, ostaja le floskula. Kot stari vic, ki skrajšano stoji v vprašanju in odgovoru: Joj, kako vam lahko pomagamo? Od trenutka, ko so izumili denar, je to zelo enostavno.
Torej, danes nimajo politiki kaj hoditi po razdejanjih. Njihova naloga je ravno obratna. Na prizadetih točkah morajo biti strokovne službe, interventne skupine, ki natančno vedo, kaj morajo storiti. Naloga politikov je le ta, da jim ustvarijo pogoje za delo. Sprejemajo odločitve, ki vsem na terenu omogočajo, da so uspešni. Da ne prosjačijo okoli za krampe, lopate in mehanizacijo. Oziroma da danes poslušamo, kako gasilci nimajo dovolj opreme. Tisti, ki misli, da bo s pojavljanjem na terenu dobil politične točke, se ne bi mogel bolj motiti. Ta populizem ni nič drugega kot mnogokrat neokusno dobrikanje potencialnim volilcem. Razen če seveda ne sprejmejo vloge tarče, v katero jezni in prizadeti domačini usmerijo svoje puščice. Na koncu je tako ali tako za vse kriva politika. Lokalna ali državna.
Vedno znova pa se izredne razmere izkažejo kot idealni humus za največjo opozicijsko stranko. SDS je tako ali tako edina resna terenska stranka. Edina, ki je ves čas tam, ves čas v zasedi, ves čas na preži z razvejano terensko ekipo. Zraven pa imajo še propagandno mašinerijo, ki je zadnji mesec bruhala hvalospeve kot po tekočem traku. Naj se še tako spotikamo ob njihove metode, njihove diskreditacije, njihova potvarjanja, njihove manipulacije in glorifikacije, jim je na koncu treba priznati doslednost. So v principu res edini, ki zares jemljejo reklo, da mora biti politika med ljudmi in za ljudi. So edini, ki tem ljudem tudi pomagajo. Recimo z že prislovičnimi sendviči in zastonj prevozi. Ali pa s podarjenim pralnim strojem. Jasno, da je zadaj jasna računica in mnogokrat figa v žepu. Namreč, ta stranka lahko le na terenu udejanja svoj moto, da več kot jih bo, prej bodo na cilju.
Seveda pa je problem definicija cilja. Besede Janeza Janše, ki jih Radio Študent predvaja skoraj vsak dan v enem od svojih napovednikov, so še kako mobilizirajoče: mi smo se osamosvojili, nismo pa se še osvobodili. Janez kot dialektik verjame, da ta osvoboditev pomeni, da se osvobodiš preteklosti. In paradoks Janševe stranke je prav v tem. Ves čas gleda nazaj. Ves čas kaže s prstom nazaj. Skratka, stranka si ne želi osvoboditve. V primeru, da bi se po njenem res osvobodili, bi zmanjkalo terena za njeno delovanje.
Gibanje Svoboda Roberta Goloba je od nastanka razumelo, da gre za ponovno osvobajanje. V začetku je bilo vse jasno. Osvoboditi se je treba od vsega, kar je dobri dve leti predstavljal Janša s svojo nevarno avtoritativno držo in retoriko. Potem pa se vedno zgodi podobna situacija. Nova garnitura nekaj realizira, potem pa zmanjka motiva za naprej. Antijanšizem ne more biti edini motiv. Kot tudi ne antikomunizem. Skratka, osvobajanje kot proces se upeha in zatakne v kolesju zgodovine.
Vse bolj se zdi, da prehajamo v tretjo fazo osvobajanja. Prva je bila prevzem oblasti in odločen ne janšizmu. Kolektivno zanikanje drsenja v diktaturo. Druga faza je bila fascinacija nad oblastjo. Pod kožo smo vsi krvavi. Sem spada vse, kar ti čez noč dodeli nov status. S šoferjem, odpiranjem vrat in položaji, na katerih odločaš. Tretja faza pa je zelo preprosta. Oblast začne verjeti, da je vse njeno. Da sami iz svojih žepov delijo pomoč vsem prizadetim v poplavah. To je pravo sporočilo njihove prisotnosti na kraju nesreč. Žrtvujemo in odpovedujemo se za vas …
