Po ocenah je tedaj ta bolezen pobrala skoraj tretjino evropskega prebivalstva, temu ustrezne so bile tudi gospodarske posledice. North pa ob tem poudarja, da je imela ta kriza dolgoročno gledano tudi pozitivne učinke, četudi se zdijo predpostavke zanje precej cinične. Vsi tisti, ki so preživeli, so imeli namreč manj konkurence, tako pri pridobivanju zemljišč kot tudi pri vstopu v ceh. Zgodovina je tako bolj ali manj neko zaporedje kriz in gospodarskih vzponov. Medtem ko so bile zgodnje krize povezane predvsem s proizvodnjo hrane in so bile posledica več zaporednih slabih letin, ob hkrati grabežljivosti države oziroma monarhov, povzročile pa so lakoto nižjih slojev prebivalstva, so kasnejše krize povezane predvsem z denarjem in kapitalom. North ob tem poudarja, da so krize neločljiv del kapitalističnega sistema in seveda zato v njem vedno obstaja neka mera negotovosti. Vendar ne pozna nobene alternative, ki bi zagotavljala popolno varnost in bila ekonomsko učinkovita. Edino, kar je po Northovem prepričanju mogoče brez večjih pretresov storiti, je, da država zmerno posega v sistem in blaži najhujše anomalije. Tako je prepričan, da je popolnoma nesmiselno povsem privatizirati zdravstvo, železnico ali pošto, pa tudi pretok kapitala je treba strožje regulirati. Profesor zgodovine gospodarstva namreč meni, da tveganje za ponovno krizo naraste vselej takrat, ko se država umika iz sistema in prepušča prostor stihiji trga.

gospodarstvo pandemija kuga koronavirus kriza država kapitalistični sistem