Prešeren je, če se lahko tako izrazimo, Koseskega dokončno prehitel šele v drugi polovici 19. stoletja, po svoji smrti torej, čemur gre lep del zaslug pripisati kritičnim objavam takratnih vidnih slovenskih literatov, kot so bili Fran Levstik, Josip Stritar in Josip Jurčič. Zlasti Levstik je v svojih kritikah opozarjal na določene slogovne in jezikovne šibkosti Koseskega. Omenjeni možje so takratni javnosti tudi oznanili, da je Prešeren prvi Slovenec, ki se po kakovosti svojih pesnitev lahko primerja s tedanjimi vodilnimi evropskimi poeti. Okoli Prešerna so se kopja znova začela lomiti v začetku 20. stoletja. Razlog za to je bilo odkritje njegovega spomenika avtorja Ivana Zajca pred frančiškansko cerkvijo v Ljubljani in njegove muze razgaljenega oprsja nad njim, ki je povzročila gnev cerkvenih oblasti. Kljub vsemu so se takrat kakor tudi v današnjem času ob obletnicah njegovega rojstva ali smrti v njegov spomin prirejale številne slovesnosti.
Akad. društvo »Slovenija«
sklenilo je devetdesetletnico rojstva našega pesnika – prvaka, dr. Fr. Preširna, proslaviti dne 3. dec. 1890 s slavnostnim koncertom. Že sedaj zagotovljeno je sodelovanje odličnih umetnikov, slovanskega pevskega društva in tamburaškega zbora akad. društva »Zvonimir«; tako da se je nadejati lepega duševnega užitka. Kakor je »Slovenija« na Dunaji mnogokrat slavila spomin ljubljenca slovenskega naroda, ter vsekdar združevala pri tacih slavnostih najodličnejše občinstvo, Slovence in Slovane, bivajoče v prestolnici, kakor se je vsekdar praznoval ta spomin kakor na Dunaji, tako tudi v domovini, tako upati je tudi letos, da se bodo vsi slovanski rodovi združili v proslavo našega prvega pesnika, da ta slavnost ne bode le vredna družica onim prošlih let, temveč da jih bode še nadkrilila.
Slovenski narod, 13. novembra 1890
Prešernova slavnost v Pragi.
Literarni odbor »Umělecke besěde« v Pragi je priredil v soboto zvečer Prešernovo slavnost. G. Rudolf Inemann, član »Narodnega gledališča«, je prednašal jako lepi prolog, ki ga je zložila znana pisateljica Gabriela Preisova. Nato je nastopil zbor slovenskih visokošolcev, ki imajo glavno zaslugo, da se je v zlati Pragi tako lepo slavil Prešernov spomin. Naši akademiki so zapeli Prešernovi pesmi »Kam?« in »Luna sije«. Nato so se vrstile v prijetni raznoterosti razne češke in slovenske pesmi. Zlasti sta ugajali Vilharjevi skladbi »Nezakonska mati« in »Mornar« ter Jenkotova »Strunam.« »Mornarja« je pel naš znani akademični slikar g. Jož. Germ. Za sklep so naši akademiki zapeli Nedvědovo »Domovina mili kraj«. Tako se je poučno in zabavno zvršil ta lepi Prešernov večer, ki so ga v lepi slogi praznovali Čehi in Slovenci v zlati Pragi.
Slovenec, 10. decembra 1900
Klerikalna gonja proti Prešernu se nadaljuje.
Prešernova slavnost je minila. In ako napravimo bilanco o njej, moramo z radostjo konstatovati, da je donesla slovenskemu narodu ne pričakovano mnogo dobrega in koristnega: s Prešernovo slavnostjo so se zožile in poglobile vezi, ki vežejo nas Slovence z ostalimi slovanskimi narodi, utrdila se je slovanska vzajemnost, zajednica med nami južnimi Slovani je pognala krepke korenine in, kar je glavno, s slavnostjo se je oživila in pomladila v tisoč in tisoč slovenskih srcih krepka narodna zavest, v narodu je vzniknilo zanosno narodno navdušenje in narodni ponos je napolnil srca vseh poštenih Slovencev.
A še nekaj dobrega nam je rodila ta svečanost!
Klerikalna ali takozvana katoliško-narodna stranka se je pri tej priliki pokazala v pravi luči, v vsi svoji ostudni nagoti; s svojim nečuvenim nastopom je priznala in dokazala javno, da je stranka pravih brezdomovincev, katerim so mednarodna načela klerikalizma vse, narodnost pa samo prazna fraza, ki je dobra samo takrat, kadar je treba prevariti in preslepiti nerazsodno ljudsko množico, da se tem laglje in raje da vkovati v klerikalne spone. (…)
Vsakomur je še v živem spominu gaden nastop naših klerikalcev ob priliki odkritja pesnikovega spomenika, ko so hoteli na vsak način in s pomočjo najbrezstidnejših sredstev uničiti in paralelizirati velikanski vtisk, ki ga je napravila ta slavnost na vso slovensko in slovansko javnost.
Ta sramotni poskus se jim je ponesrečil, ker se je dvignilo proti njim vse, kar misli in čuti slovensko in slovansko. (…)
Slovenski narod, 21. septembra 1905
Kulturna sramota v Gorici
Gorica, 14. febr. Goriški Slovenci so nameravali preteklo nedeljo počastiti stoletnico smrti velikega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Goriški župan dr. Bernardis je dal goriškemu pevskemu in glasbenemu društvu po dolgem moledovanju na razpolago za prireditev dvorano v Ljudskem domu. Čim pa je fašistična svojat izvedela za prireditev, jo je hotela na vsak način preprečiti. Že ob dveh popoldne je zasedla skoraj vse prostore v Ljudskem domu, čeprav je bila proslava napovedana za 4. uro. Ko je slovenski občinski svetovalec tov. Milan Pavlin otvoril proslavo s pozdravnim nagovorom, je kakor na ukaz nastalo huronsko vpitje, vreščanje in psovanje Slovencev. Drhal je vdrla z galerije v dvorano in začela pretepati naše ljudi. Več oseb je bilo ranjenih in se seveda prireditev ni mogla izvesti.
Priče nesramnega barbarstva so mnenja, da je bila vsa zadeva že vnaprej pripravljena. Oblasti so sicer dale na razpolago dvorano, da bi na ta način dokazale, kako spoštujejo mirovno pogodbo in italijansko ustavo in da bi si pred mednarodno javnostjo oprale svoje roke, istočasno pa niso ukrenile ničesar, da bi mogli Slovenci v Gorici mirno počastiti 100-letnico smrti Prešerna.
Slovenski poročevalec, 16. februarja 1949
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
