Bil sem sodnik na obratu na tretji progi. Kot smo sodnice in sodniki to zagotovili že na prenekateri tekmi, je tudi prvenstvo potekalo nemoteno in po vseh propozicijah in pravilnikih, res pa smo morali za nekaj disciplin žrtvovati sodnike sloga, da so zagotovili regularnost (merjenje časa pri 50 prsno in »obračanje tabel« pri 800 prosto za ženske in 1500 za moške) – kot rečeno pa povsem laboratorijsko regularni pogoji niso bili zagotovljeni.
Dejstvo je, da zveza težko zagotovi 25+ sodnic in sodnikov, ki se prostovoljsko napajamo iz vrst staršev ali »upokojenih« plavalk in plavalcev, tokrat je ena cela garnitura do petka sodila na igrah evropske mladine v Mariboru in se je prostovoljski bazen za prvenstvo, ki je potekalo od sobote do ponedeljka, že dodobra izpraznil. Moja hipoteza je, da so stvari krenile tragično narobe že z znamenito reformo slovenskega plavanja leta 2016, ko je PZS v želji po manufakturni izdelavi novih mankočev, isakovićevih in dugonjićev povsem spremenila tekmovalni sistem. Mislim, da zdaj že lahko na empiričnih statistikah vidimo, da novih finalistov in dobitnikov medalj na največjih tekmovanjih ni od nikoder in je bil stari sistem najmanj toliko dober kot novi. PZS je s to reformo povzročila globoko rano, ki se ne odraža samo v neregularnosti tekem zaradi pomanjkanja sodniškega kadra, pač pa bo v najbolj črnem scenariju pomenila več poročil o utopitvah mladih ljudi v nevarovanih gramoznicah in vodotokih ter na hrvaški obali.
Od kod ta črnogledost?
Zgrešena reforma plavanja
Trdim, da je bila »reforma« slovenskega plavanja ozkogled in iskreno butast projekt menda dveh ali treh trenerjev, ki se jim ni več ljubilo ukvarjati se s kupom hormonsko podivjanih najstnikov. Reforma je povzročila, da le še redke regionalne zveze prirejajo nekdanja »kola«, na katerih so neobremenjeno plavali praktično vsi otroci lokalnih klubov in društev (v Ljubljani, kjer jih tradicionalno organizira konzorcij štirih klubov Ljubljana, Olimpija, Ilirija in Riba, so letos vsa kola te vrste odpadla). Zaradi zahtevanih izpolnjenih norm za vsa državna prvenstva se je zelo skrčil nabor otrok, ki se na prvenstva kvalificirajo, kar je sicer prvenstva skrajšalo (kaj torej godrnjamo sodniki?), je pa odpadel prenekateri otrok, ki bi moral denimo že pri dvanajstih letih izpolniti normo za 200 metrov delfin. Po drugi strani so se namnožile klubske tekme lokalnih klubov, na katerih si ti s startninami poskušajo zagotoviti denar za obratovanje v suhih mesecih, ko svoje otroke vozijo sredi noči na trening v oddaljen bazen, ker so v njem zjutraj pred poukom ali pozno zvečer na voljo proste proge. Skoraj ni tedna, ko vodja sodnic in sodnikov našega kluba ne posreduje obupanega elektronskega pisma tega ali onega kluba, ki milo prosi za popolnitev sodniškega zbora pred sobotno ali nedeljsko tekmo. Navadno se sodniške ekipe rekrutirajo iz staršev tistih klubov, ki na tekmo pripeljejo otroke, saj ni težko »odsoditi« tekmovanja, na katerem bi sicer postopali ob bazenu in čakali, da bodo otroci odplavali svoje discipline.
Trdim pa, da je tudi staršev dvoživk (ki smo hkrati sodniki) zmerom manj zaradi iste reforme, s katero je PZS požgala temelje drevesa, na katerem sedi in upa, da raste proti novi olimpijski medalji. Kateri so namreč otroci, ki pri dvanajstih odplavajo normo 200 metrov delfin? To so otroci, ki sami enostavno še ne zmorejo motivacije, da bi po dvakrat na dan sredi zime skakali v vodo v bazenu 30 kilometrov stran od tople postelje, to so otroci, ki jim motivacijo pripišejo starši. In kateri starši otroke pripeljejo petnajst do šestih zjutraj pred bazen 30 kilometrov od tople postelje in jih potem petnajst čez sedem čakajo s toplim kakavom in sendvičem iz že odprtega bifeja, da jih potem odložijo pred šolo? Starši helikopterji, seveda! Ljudje, ki so v svojo ambicioznost pripravljeni vplesti otroka in, da koga ne užalim, predvsem imajo denar, da tudi sami vstanejo sredi noči, imajo avto za ta prevoz (ali sredstva, da klubski kombi na primer iz Kamnika ali Ribnice pobere te otroke ob petih in jih pelje na bazen).
Reforma plavanja je plavanje prepustila premožnim staršem. Po mojem smo se sodniki starši rekrutirali iz materiala, ki enako prizadevno veže skupaj tudi druge nevladne in prostovoljske organizacije, veliko nas je gasilcev, članov Rdečega križa in Karitasa, zdravstvenih delavcev, učiteljev – znali smo ceniti delo trenerjev in smo bili pripravljeni v pomoč klubu vsaj toliko kot svojim otrokom dati tistih pet, šest koncev tedna na leto za neko obče dobro, da so tekme tekoče tekle.
Znanje plavanja ne bo več samoumevno
Že ko sem bil sam ravno v času pred reformo vodja klubskih sodnikov in sem skliceval celo sestanke s starši mlajših otrok ter skušal v njih zanetiti iskrico netržnega prostovoljstva, me je begal slab izkoristek: iz leta v leto smo bolj krpali kader za domače tekme, za državna prvenstva pa – se mi je zdelo – smo se vendarle radi javljali, seveda tudi glede na starost naših otrok in ali so ti tisto leto romali na Ravne ali v Brestanico. Reforma pa je, kot rečeno, prejšnji voluntarizem povsem zradirala. Današnji starš plača vadnino, zanjo dobi trenerja in tudi varstvo in prosti čas za tiste sobote, ko se otrok trudi po tekmah, vsi rezultati so v trenutku na spletu in vse fotografije na instagramu.
Tudi trenerjem je, kot rečeno, s takšnimi otroki lažje delati, saj jih doma motivirajo starši, ti otroci pridejo na bazen že pripravljeni, samo skočijo in plavajo. Kar je romantičnega smetja, da so bili njega dni trenerji pomembne osebe v življenju mladih, to zdaj odpade, starši plačajo servis in servis obsega terapijo samo v športnem smislu.
Največja tragedija današnjega plavanja pa je, da ob nekrščansko zgodnji uri vstanejo samo ti helikoptersko vodeni otroci, preostali spijo naprej. Pa bi tudi ti morda dosegli prav takšne rezultate kot prvi, vendar njihovi starši nimajo sredstev niti za poletno plavalno varstvo (ki je naravni bazen za rekrutiranje mladih športnic in športnikov). Plavanje je namreč zelo poceni šport. Primerjajte opremo plavalca (kopalke in očala) in smučarja, kolesarja, skakalca, primerjajte infrastrukturo (čeprav se ravno v Ljubljani trudimo iz preprostega kopalnega bazena napraviti neznansko čudo, ravno smo za zmerom uničili ljudsko in dostopno Ilirijo in jo predelujemo v visokotehnološko vadišče za nove olimpijce). Še dlje bom šel: od kod so naši trofejni plavalci? Iz Maribora, Ljubljane, Kranja, z Raven, iz Trbovelj, Velenja, z Jesenic, iz Krškega. Sodil sem na tekmah v vseh teh krajih. In kaj je tem krajem skupno? Imajo bazen! Zakaj prav ti kraji? Ker so tam rudniki, železarne in drugi veliki industrijski obrati, kjer so njega dni rabili zajemalnike požarne vode. Obrnimo, kakor hočemo: plavanje je proletarski, delavski šport.
Dovolil si bom še eno hipotezo na tej osnovi: čudovita filozofija, da v Sloveniji vsakega otroka naučimo plavati že v osnovni šoli, je po mojem povezana prav s to proletarsko tradicijo, tradicijo »združenega dela«, saj prihaja iz javnega šolstva – tam so si izmislili bronaste, srebrne in zlate delfinčke pa plavalne šole v naravi, navajanje otrok na vodo že v vrtcu in najkasneje v prvih razredih osnovne šole, tam je doma ta »predmoderni« humanizem, ki je povzročil, da je utopitev slovenskih otrok in mladine manj kot v drugih okoljih! Da začudeno gledamo tuje otroke, kako da ne znajo plavati, je še en relikt preteklosti, ko se je zdelo samoumevno, da je plavanje življenjsko nujna veščina in je edino prav, da jo obvlada vsak otrok, tudi če ne gre vsako leto na morje.
Profesionalizacija bo draga
Je zdaj jasno, zakaj sem se tako razpištolil, ker sta bili mesti na obratu na progah 6 in 8 v ponedeljek prazni in smo sodniki, vsega vajeni s klubskih tekem, rutinirano »pokrili« škrbini, s tem pa pokrili tudi neregularno stanje in prve grde znake vdora kapitalizma na še eno področje? Ker je to preprosto škodljivo! Starši smo enaki kot vso preteklost, z veseljem naredimo vse za svoje otroke in smo pripravljeni tudi narediti kaj več iz gole hvaležnosti, da otroci rastejo v razmeroma varnem športnem in naklonjenem okolju, ampak če se vse industrializira, se bodo tudi plavanje in druga področja. Zato sem jezen na ljudi iz PZS, ki so reformo uvedli zato, da se ne bodo kar vsi mulci postavljali, kako so nastopili na državnem prvenstvu (in četudi bi se?), z naporno pregrado norm smo odgnali množico otrok, ki bi po povsem naravni poti še napredovali, menjali discipline in dolžine, zdaj pa pač delajo kaj drugega. In odgnali so starše, ki nam ni vseeno, ko naš otrok potrt ne odplava norme in ne more na prvenstvo – naravno je, da mu bomo našli nekaj drugega, kjer so norme manj divjaške in ne zahtevajo po dveh treningov na dan!
Žal je tudi zadnja reforma vlade s prenosom športa izpod šolstva h gospodarstvu prav iz tega filma. Iz filma zrelega kapitalizma, ki sedi na drevesu, zazrt v nebesa, in se greje v požaru, ki ga je zanetil sam in v katerem gori to isto drevo. Današnji šport ne razume več povezave z vrtcem in šolo, zanj kot da Pogačar in Dončić v šolo sploh nista hodila oziroma samo toliko, da sta zadostila najbolj osnovnemu.
S plavalnim sodništvom lahko plavalna zveza naredi dvoje: ga profesionalizira ali spet dopusti socialno šibkejšim staršem, da v vlogi sodnic in sodnikov naredijo nekaj za lokalni klub in sodelujejo pri plavanju. Izbira je zelo enostavna: če gremo v profesionalizacijo, bo to dodaten strošek za klube, startnine na vaških tekmah se bodo še zvišale, bazen otrok bo še manjši in žalostnih poročil iz gramoznic več. Tako preprosto je to.
