Razlike so nepremostljive. Obeta se torej dolgotrajna vojna, kajti vojaška zmaga ene ali druge strani ni dosti verjetna. Namreč, zavezniki Ukrajine imajo sicer več kot 30-krat večjo vojaško in ekonomsko premoč in z lahkoto ohranjajo njeno nepremagljivost, z večjim angažiranjem pa bi lahko premagali tudi Rusijo, če le-ta ne bi razpolagala s strahovitim potencialom jedrskega orožja, ki zagotavlja njeno nepremagljivost. Je sploh možno razvozlati ta gordijski vozel? Treba je poskusiti. Prvi korak bi lahko predstavljal dogovor o uveljavi vojaške nevtralnosti Ukrajine z zavezo OZN, Nata, EU in Rusije, da jo bodo trajno spoštovale in branile. To bi zagotovilo Ukrajini dolgoročno varnost na najlažji in najcenejši način, občutek ogroženosti Rusije bi se omilil, obrambna sposobnost Zahoda pa se s tem ne bi bistveno zmanjšala. Od tega bi imeli vsi koristi.
Večji problem pa je, kako trajno urediti skrhane mednacionalne odnose in urediti meje med državama. Močna propagandna vojna, ki je v vojnih razmerah razumljiva (kot pravi Levstikov Krpan: »Kaj ga bom s potico, če on mene s kamnom?«), otežuje miroljubno reševanje spora. Znova ponavljam, da je verjetno edina možna rešitev tega spora omogočiti prebivalstvu spornih območij, da sami z referendumi odločijo o svoji usodi. Rusiji naj se predlaga, da preneha z vsemi vojaškimi aktivnostmi in začne postopni umik njihovih enot z zasedenih ozemelj z zavezo OZN, EU, Nata, Ukrajine in Rusije, da bodo po vrnitvi razseljenih prebivalcev najkasneje v roku dveh let omogočili izvedbo in uveljavitev mednarodno nadzorovanih referendumov, s katerimi se bodo prebivalci posameznih spornih območij odločili o svoji bodoči državniški organiziranosti. Ponudba takšnega sporazuma bi lahko ovrgla prevladujoče rusko prepričanje o nastrojenosti Zahoda proti Rusiji in ruskemu narodu ter povečala njihovo pripravljenost za končanje vojne. Ruska odklonitev te ponudbe pa bi res nakazovala osvajalsko naravnost Ruske federacije, ki sicer vse svoje dosedanje vojaške intervencije utemeljuje s potrebo po zaščiti tistega ruskega prebivalstva, ki mu v na novo nastalih državah omejujejo narodnostne pravice.
V veliki dilemi bo Ukrajina. Ali naj privoli v referendume, s katerimi tvega, da bo mogoče izgubila del svojega državnega ozemlja? Odločiti se bo morala, ali ji več pomeni mir, dolgoročno zagotovljena varnost, povečana enotnost, želeni družbeno ekonomski razvoj, možnost povezovanja v EU – ali pa dolgotrajna vojna, ohranjanje celovitosti države ter nasilno podrejanje prebivalcev posameznih območij, ki bi mogoče želeli drugačno obliko državniške organiziranosti. O tem se bodo morali odločiti Ukrajinci sami. Suvereno pravico, kako in v kakšnem obsega se angažirati v tej vojni, pa imamo tudi evropski državljani, ki smo s to vojno prav tako močno prizadeti. Nesprejemljivo je, da organi EU ne kažejo nobenega zanimanja za aktivno iskanje miroljubne rešitve tega spopada. Papagajsko ponavljanje, da bo Evropa podpirala Ukrajino do njene končne zmage, ni pot, ki vodi k miru, ampak k dolgotrajni vojni z mogočim katastrofalnim zaključkom. To gotovo ni interes evropskih državljanov, ampak le interes vojne industrije, energetskih družb, prevoznikov, vojnih dobičkarjev in konkurentov. Strateški interes Evrope je poiskati realne možnosti za uveljavitev trajnega miru in naravnega, družbeno in ekonomsko koristnega dolgoročnega sodelovanja z Rusijo, ki bo sicer svojo vazalno odvisnost od Kitajske še povečevala.
EU se mora jasno opredeliti in v kratkem predložiti realno izvedljivi načrt prenehanja sovražnosti s konkretnim predlogom mirovnega sporazuma in tako pokazati, ali ji je za mir ali nadaljevanje vojne. S tem prispevkom želim opozoriti, da možnosti za mir obstajajo.
Tone Mastnak, Ljubljana