Včeraj je minilo že sedem let od slavnega televizijskega trenutka, ko je profesor Robert Kelly med pogovorom za BBC dobil nepričakovana gosta v svojo domačo pisarno. Kelly, ki je profesor politologije na južnokorejski univerzi v Pusanu, je ravno odgovarjal na vprašanja v zvezi z odnosi med Severno in Južno Korejo, ko je v njegovo domačo pisarno vkorakala njegova hčerka Marion. Igrivo je prikorakala do očeta in se naslonila ob mizo. Malo za tem je svojih petnajst minut slave v hojici prišel iskati tudi njen 9 mesecev star brat James.

Dogodek je v zgodovino najbolj zabavnih televizijskih pripetljajev zacementirala profesorjeva soproga Kim Jung-A. Ta je močno preplašena nad obetom spodrsljaja na izpitu partnerske podpore pritekla v pisarno in poizkusila otroka kar se da neopazno potegniti iz sobe. Žal je imela kamera širok kot zajema slike, tako da njeni poizkusi izogibanja kadru z vztrajanjem v počepu niso obrodili želenih sadov. Kelly je tekom dogodka uspel zadrževati resen obraz, a se je večkrat opravičil, ob tem pa tudi zapiral oči v iskanju notranjega miru.

Od 10. marca 2017 se je svet močno spremenil. Če smo televizijski spodrsljaj Kellyjeve družine leta 2017 doživeli kot komično nenavaden dogodek, smo že tri leta kasneje, v času koronskega dela od doma, vsi izkusili, kako enostavno je partnerje pustiti na cedilu, ko potrebujejo mir v spalnici med pomembnim sestankom, in kako je dobiti otroški obisk med takšnim sestankom. Sočutje z Robertom Kellyjem in Kim Jung-A je danes zato še veliko večje, prizori pa so še bolj komični, saj z njimi podoživimo tudi lastne podobne prigode.