Malina Schmidt Snoj je po smrti svoje mame Marte Paulin Schmidt - Brine (1911–2002) našla kupe gradiva, zapiskov, časopisnih člankov, pisem in dragocenih fotografij. To obsežno in nenavadno zapuščino je preučila, spravila v red in zdaj je pri Mladinski knjigi izšla njena knjiga Samo en ples. Knjiga o materi, ki priča o tej nadarjeni ženski in borki za vsakršno svobodo, tudi za tisto v umetnosti.
Na valu plesne revolucije
Marta Paulin je začela plesati že v otroštvu, nato pa je šolanje nadaljevala v leta 1930 ustanovljeni šoli plesne umetnosti Mete Vidmar, ki je poučevala po svoji lastni metodi. Mlada Marta je bila tako nadarjena, da jo je Vidmarjeva zaradi »resnosti in plesnih zmožnosti« celo oprostila plačevanja šolnine. V tej šoli je diplomirala, iz svoje študijske produkcije pa je pred začetkom druge svetovne vojne pripravila samostojni plesni večer, najprej v Ljubljani in nato še v Mariboru, ki ga je sestavljalo več njenih krajših, študijskih koreografij, med drugim Nespametna devica, Norec, Mařenka ... Precej fotografij, avtoričinih zapiskov in časopisnih kritik dokazuje, da so njena koreografija, kostumografija, sodobna, posebej za predstavo ustvarjena glasba, pa tudi ples v tišini, bose noge in ples v naravi pomenili jasen prelom s klasično plesno tradicijo. Iz tega obdobja so tudi izjemne fotografije njenega plesa na travniku.
Zgodovinar sodobnega plesa in teatrolog Rok Vevar je na predstavitvi knjige povedal, da je iz zbranega gradiva očitno, da je bila plesalka del tistega plesnega dogajanja, ki je bilo dobro seznanjeno z evropskim in ameriškim modernističnim plesnim valom med velikima vojnama, pa naj je šlo za slavno ameriško bosonogo plesalko Isadoro Duncan ali za dunajsko in berlinsko dogajanje, tudi za ekspresionizem Mary Wigman; vse to dogajanje je v Berlinu formatiralo Meto Vidmar in Pina Mlakarja, posredno pa mlajšo ljubljansko generacijo, v katero je sodila tudi Marta Paulin. Še več, kot družbeno ozaveščena umetnica je ples razumela tudi kot angažirano dejavnost: za lik Norca, nekakšnega despota, naj bi ji kot model služil Mussolini.
Noge v snegu
Izbruh druge svetovne vojne Marte Paulin ni obšel in kmalu se je priključila odporniškemu gibanju, nato pa XIV. diviziji oziroma njeni kulturniški skupini. V tej je bil tudi Karel Destovnik - Kajuh, s katerim sta si bila zelo blizu in ki mu je po njegovem nareku natipkala pesmi, te so mu potem– v snežnem metežu – tudi natisnili. Tu je Marta dobila partizansko ime Brina, a tudi kot plesalka ni obmirovala. Nastopila je na številnih mitingih in naravnost neverjetni so posnetki fotografa Jožeta Petka z njenega nastopa leta 1943 na mitingu na Mašunu, kjer je pred komandantsko vrhuško in množico partizanov na trati plesala v vojaških hlačah, škornjih, s pištolo za pasom, ob harmoniki, na ljudsko, partizansko in bojno pesem. »Tak prostor daje posebne možnosti in zahteva velik razmah v gibanju. Moji plesni vzgibi so postajali v naravi veliki, jasni, široki,« je o tem nastopu zapisala ona, neki gledalec pa je komentiral: »Ja, hudiča, saj plava po zraku in se tal sploh ne dotika. To je prava coprnija, ampak lepa.« Nekdo drug ga je podučil: »Saj se spusti na tla, toda samo za sekundo. Bolje poglej!«
Šest dni pred tem nastopom je skupaj s soborci s senika opazovala Nemce, ki so iskali upornike, o čemer je kasneje zapisala: »Bili smo pripravljeni, da se ustrelimo.« Potem so sledili hudi časi, peklenska zima, smrt mnogih soborcev, tudi prijatelja Kajuha, kar jo popolnoma stre (»Veš, jaz moram še ostati pri njem. Veš, res.«). In potem zadane tudi njo: ozebline in žulji so ji razjedli prste in pete, obležala je za dva meseca in pol, zanjo skrbi prijateljica Vera: »Brez obvez smo in brez zdravil.« Če bi bil v bližini zdravnik, bi ji nogo gotovo amputiral. Brina preživi, po vojni jo zdravijo. A plesati ne more več. Posveti se pedagoškemu delu, lepe coprnije je za zmeraj konec.