Ta vojna je ukrajinska samo po imenu, žrtvah in materialni škodi. V resnici pa zveza Nato žrtvuje Ukrajino za izčrpavanje Rusije »do zadnjega ukrajinskega vojaka«. Kratko in jasno to namero razkrijejo besede Kathleen H. Hicks, namestnice ameriškega obrambnega ministra: »Združene države bodo Ukrajino podpirale tudi 5, 10 ali 20 let, če bo treba.« (7. letni vrh ameriških vojaških tehnologij, 13. junija 2022). Ko sem prebral zdaj že vsem znani Poziv vladi glede Ukrajine, sem zaradi izbire argumentov in retorike pomislil, da se je pri nas pokazalo še nekaj: ni razlike med stališči zveze Nato in Cerkve. Še pomislijo ne, da nekje obstaja OZN, ki je bila ustanovljena … za kaj že? Skupina aktivnih državljanov različnih svetovnonazorskih usmeritev, kot so se sami označili, se s tem tudi sama diskvalificira. Kdor se je podpisal pod omenjeni tekst, je povsem očitno istega nazora kot katerikoli drug podpisnik ali druga podpisnica. Kozmetične razlike ne štejejo.
Kvalificiran mirovni impulz bi lahko prišel iz Slovenije in bi tudi moral. Sicer bomo Slovenci žrtvovani tako kot Ukrajinci. Zato podpiram pobudo za Mirovni sporazum Ukrajina 2022, ki jo je nedavno sprožil dr. Jože Kos Grabar na platformi peticija.online. Moder slovenski politik bi vedel, kaj je edini primeren odziv v tej vojni. Reče se mu humanitarna pomoč. Majhna država, kot je Slovenija, se lahko napne do roba razpočenja in čez, pa v vojaškem soočenju velikih sil ne bo zmogla več kot kihniti v vihar. Velja torej dejanje kot gesta. Nihče nam ne bo zameril, če pri humanitarni pomoči storimo le toliko, kolikor v taki situaciji največ zmoremo. Povsem nekaj drugega pa je podarjanje orožja eni od strani, tudi če je ta očitna žrtev konflikta. Količina orožja, ki jo Slovenija lahko zbere, je sorazmerno enaka ničli. Vsa vojska, ki bi jo zmogli poslati na ukrajinsko fronto, je lahko pobita v nekaj dneh. Zato je ena sama uradno podarjena puška že dovolj in preveč. (Slovenija je že v mandatu prejšnje vlade začela s podarjanjem orožja – puške, strelivo, maske; poroča Wion). Ko daš iz rok orožje, si odgovoren za to, kar se z orožjem počne. Ukrajinski vojaki, ki so bili v vojno prisiljeni, bodo z njim pobijali ruske vojake, ki so bili v vojno prav tako prisiljeni. Ali pa bodo Rusi to orožje zasegli in z njim pobijali Ukrajince.
Slovenija kot del nekdanje Jugoslavije je takoj po izstopu leta 1991 še imela gospodarski in politični kapital nekdanje skupne države. Pri Rusih, Ukrajincih, Kitajcih … Čeprav smo si potem to hitro zapravili, smo Slovenci v neki pomembni podrobnosti še ohranili svoje mesto v zavesti največjega slovanskega naroda – rusko kapelico na Vršiču, spomin na vojne ujetnike iz Rusije, žrtve snežnega plazu ob koncu 1. svetovne vojne. Preprosta pietetna gesta ene same družine v Kranjski gori je postopoma prerasla v simbol prijateljstva dveh narodov in ni bilo pomembno, kako številčno velik ali majhen je eden ali drugi. Točka na območju države slovenskega naroda leži na tromeji med slovansko, romansko in germansko civilizacijo. Je torej skrajna zahodna točka slovanstva. V letih, ko so se nekateri slovenceljni obilno norčevali iz deklet, ki so iz Ukrajine prišle v Slovenijo za kruhom, so kapelico na Vršiču vsako leto obiskovali najvišji predstavniki ruske politike, cerkve in kulture.
Doslej je bila Slovenija zaradi drobne pozornosti do ruskega naroda varna pred potencialno agresijo kateregakoli ruskega režima. Rusi, tako kot Ukrajinci, so ponosen slovanski narod in znajo spoštovati tak izraz spoštovanja. Za razliko od nekaterih, ki se razglašajo za Slovence, ne da bi to sploh kdaj zares bili. Pridružujem se pozivu k miru.
Bojan Pristavec, Škofja Loka
