Po volilnem političnem potresu, zaradi katerega so zaskrbljene tudi proevropske politične sile v EU, se je Nizozemski včeraj začela nakazovati možnost desnosredinske vlade pod vodstvom skrajnega protievropskega, protimigrantskega in protiislamskega Geerta Wildersa. Pripravljenost na sodelovanje s populistom, ki so ga na teh volitvah druge stranke očitno podcenjevale, veliko pa je k njegovemu uspehu prispevalo tudi nezadovoljstvo ljudi z delovanjem države, so že nakazale štiri stranke.
Vladajoča stranka čaka na korak Wildersa
Wildersova Stranka svobode (PVV), ki je dobila dobrih dvakrat več poslanskih sedežev kot na zadnjih volitvah leta 2021 (imela jih bo 37, doslej 17), bi enega koalicijskega partnerja lahko našla v do zdaj vladajoči Ljudski stranki za svobodo in demokracijo (VVD), ki jo po umiku premierja Marka Rutteja vodi nekdanja azilantka turških korenin Dilan Yeşilgöz-Zegerius. VVD se je po izgubi desetih poslanskih sedežev uvrstila šele na tretje mesto (imela bo 24 poslanskih sedežev). V predvolilni kampanji je zagovarjala podobna stališča omejevanja priseljevanja kot Wilders in v nasprotju z večino drugih strank ni izključevala sodelovanja z njim. Razočarana nad volilnim rezultatom pa se včeraj še ni jasno izrekla, ali bi se lahko pridružila Wildersovi koaliciji. Po besedah Yeşilgöz-Zegeriusove morata prvi korak zdaj narediti PVV in stranka Nove socialne pogodbe (NSC), ki je drugo veliko presenečenje teh volitev.
Šele avgusta ustanovljena NSC nekdanjega krščanskega demokrata Pietra Omtzigta bi lahko postala koalicijska partnerica Wildersa. Dobila je dvajset poslanskih sedežev. Omtzigt je med kampanjo ostro kritiziral oblast in izražal politično-ekonomska stališča, na podlagi katerih ga ni bilo mogoče umestiti ne na levi ne na desni politični pol. Že v volilni noči pa je Omtzigt jasno dejal, da je njegova stranka na voljo za vladanje. Če bi prišlo do oblikovanja koalicije PVV, VVD in NSC, bi imela v 150-članskem parlamentu 81 sedežev.
Še dve manjši stranki bi lahko sodelovali v Wildersovi vladi. Tega včeraj ni izključilo Gibanje kmetov, ki je po spomladanskem poletu in zmagi na lokalnih volitvah (prav tako s kritiko oblasti zaradi podnebnih ukrepov) zdaj pristalo pri sedmih poslancih (šest več kot doslej). Sodelovanja z Wildersom včeraj tudi ni povsem izključila še ena članica aktualne vlade, krščanska CDA.
Hud udarec za progresivne sile
Značilnost teh nizozemskih volitev je, da se je večina volilcev v zadnjem trenutku odločila, koga bo volila. Še dva dni pred glasovanjem je bilo sedemdeset odstotkov volilcev neopredeljenih. Preobrat v prid Wildersu, ki so ga javnomnenjske raziskave uvrščale na četrto mesto, se je očitno zgodil v zadnjem tednu. To se je pokazalo šele na predvečer volitev, ko mu je prva javnomnenjska raziskava napovedala zmago. Volilci so močno kaznovali obstoječo vlado VVD, liberalne D66, CDA in Krščanske unije (CU). Njihov skupni rezultat se je z 78 poslanskih sedežev skorajda razpolovil.
Ali bo Wildersu na koncu uspelo sestaviti vlado, pa je odvisno predvsem od tega, ali bo s svojim zelo skrajnim programom našel skupni jezik s potencialnimi koalicijskimi partnerji. Wilders je zagovornik referenduma o izstopu Nizozemske iz EU, ustaviti želi migracije na Nizozemsko, zapreti mošeje in prepovedati Koran. Tudi zaustavitev pomoči Ukrajini je med njegovimi programskimi točkami. Ne želi poglabljanja Evropske unije, skeptičen je do dodatnih finančnih obveznosti znotraj EU. Kot je nakazal še v volilni noči, bi se najprej osredotočil na omejevanje migracij. Koalicijsko nesprejemljiv pa bi bil verjetno referendum o izstopu iz EU.
V parlamentu petnajst strank
V parlament se je ponovno uvrstilo petnajst strank. Oblikovali bi lahko tudi levo-sredinsko vlado, a je to le ena od alternativ veliki desni koaliciji. Socialdemokrati in Zeleni, ki so se pod vodstvom nekdanjega podpredsednika evropske komisije Fransa Timmermansa uvrstili na tretje mesto s 24 poslanci (rezultat zadnjih volitev so izboljšali za osem mest), bi poleg stranke NSC v koalicijo morali zvabiti še liberalno D66 in VVD. Stranke bodo danes imenovale svoje pogajalce za sestavljanje vladnih koalicij. Ti bodo nato preverjali, s katerimi strankami so kompatibilni. Sestavljanje vlade lahko ponovno traja več mesecev. Tudi zadnjo vlado Rutteja so sestavljali sedem mesecev.