Čeprav hkrati pravi, da Pekinga in nasploh države, ki jo je tedaj spoznal, ni več, saj Kitajska vsaka tri do štiri leta postane nova država, tako v mentalnem kot v infrastrukturnem smislu. »To je tako, kot da bi gledal dogajanje v Združenih državah Amerike od leta 1950 do leta 2023 in ga pri tem hitro prevrtel naprej. In če bi pred desetimi leti Kitajska lahko pri marsičem posnemala Zahod, bi se sedaj lahko od njih veliko naučili, sploh na področju tehnologije, storitev in infrastrukture. Se pa tu vse tako hitro odvija, da je nemogoče napovedati, kakšna bo naslednja stopnja.«
To dinamičnost ponazori z nekaj primeri iz vsakdanjega življenja: »Ko sem prišel sem, sem spoznal domačina, ki je bil eden prvih, ki so na Kitajskem imeli osebni avto. In govorim o gospodu, ki niti ni tako zelo star, pri čemer je Kitajska danes največji avtomobilski trg na svetu ter je v razcvetu povpraševanje po električnih avtomobilih.« Prav tako – kot je opazil modni in dokumentarni fotograf – je bilo tedaj v Šanghaju težko dobiti kavo, saj ta ni bila del kitajskega vsakdanjika, in tista, ki si jo dobil, je stala okoli štiri evre. Danes je slika tudi na tem področju popolnoma drugačna, saj to kitajsko poslovno velemesto sedaj velja za mesto z največ kavarnami na svetu. Veliko imajo različnih pražarn, kava pa stane od enega do 10 evrov.
Pivo ali jajce si na dom lahko naročiš kadarkoli
Prav tako Matjaž Tančič opaža razvoj na svojem področju. Danes je med mlajšo kitajsko generacijo mogoče najti ogromno odličnih modnih in dokumentarnih fotografov, medtem ko po njegovih besedah še pred nekaj leti tam ni bilo prav veliko dobrih fotografov. Opaziti je mogoče tudi prelome z nekaterimi tradicionalnimi kitajskimi modeli. »Če je še ne prav dolgo nazaj za mlade veljalo, da se po šolanju zaposlijo in poročijo, se jih sedaj precej odloča za to, da poroko nekoliko odložijo. Nekateri se za njo sploh ne odločijo in se raje preselijo na tropski otok Hainan, kjer učijo surfanje in jogo. Ali pa gredo v gorski predel Dali in tam učijo meditacijo ter ples. Gre za alternativne življenjske odločitve, ki prej niso bile pogoste,« modernizacijo družbe opiše Slovenec.
Kitajska je zelo sodobna in praktična država, kjer ima digitalizacija osrednje mesto, še poudari. »Tukaj zadnjih osem let vse plačujemo s telefonom in tudi brezdomci imajo svojo QR-kodo, prek katere jim na ulici nakažeš denar. Ne operiramo z gotovino.«
V državi odlično delujejo tudi železniške povezave. »Te so tako dobre, da ni noben problem v enem dnevu zaradi dela odpotovati tudi 1000 kilometrov stran in se še istega dne vrniti domov. In vlaki so ne le izjemno hitri, temveč tudi izjemno točni,« še pripoveduje Slovenec.
Del praktičnosti kitajske družbe in hkrati odraz prevlade dela v njej je tudi neverjetna dostopnost storitev in artiklov. »Na Kitajskem dostava deluje 24 ur na dan in vse dni v tednu. Naj gre za pivo, ki si ga zaželiš med gledanjem filma, ali le eno jajce, ki ti ga je zmanjkalo za peko palačink – karkoli naročiš, bo pri tebi čez 20 minut, in to po isti ceni kot v trgovini. Prav tako praktično sredi noči za popravilo dobiš vodovodarja. Denar je vladar,« Tančič opiše svoje izkušnje. Ob tej delovni dinamiki tako tudi ni nič nenavadnega, če ti naročnik piše ali če pišeš ti njemu pozno zvečer. »Zaradi digitalnega komuniciranja se vse odvija hitro in če ne odgovoriš v pol ure, ljudje postanejo nervozni.«
Manj oseben Šanghaj
Za Šanghaj, kjer Matjaž Tančič na Kitajskem zadnja leta preživi največ časa, pravi, da je v primerjavi s Pekingom veliko manj oseben in da je v njem manj alternativne kulture. V finančnem kitajskem središču, za kar mesto velja, je tudi vse dražje. A ne glede na to, ali gre za mesto ali podeželje, Matjaž Tančič pravi, da so Kitajci zelo odprti in se potrudijo, da se povsod počutiš dobrodošlega. Pri tem niti neznanje jezika ni problem, saj vedno najdejo način za komuniciranje. Pogosto je to aplikacija za prevajanje, če te možnosti ni, pa pokličejo nekoga, ki zna angleško, da prevaja.
Prav tako ob kakšnih kulturnih zdrsih, ki jih lahko tujci nevede naredijo – še pripoveduje fotograf – niso užaljeni, kvečjemu se jim s tem prikupiš. Mora pa Tančič, ko pride v Slovenijo, glede nekaterih kitajskih navad nekoliko paziti, da jih ne ponavlja tudi tukaj. Pri naročanju v lokalu je recimo na Kitajskem popolnoma »običajno, da se natakarju na ves glas zadereš, kaj bi. Ko pridem v Ljubljano, potrebujem kakšen dan ali dva, da se tega odvadim.«
Ob razmišljanju o Kitajski, kjer je zadnje čase zaradi zmanjšanja gospodarske rasti mogoče čutiti nekaj negotovosti, se Matjaž Tančič sprašuje, kaj državo čaka v prihodnje. »Med popolnim zaprtjem države med pandemijo, ko se je pokazala železna roka oblasti, se je ogromno ljudi odselilo. Šele sedaj, leto in pol po tem, ko se vse počasi normalizira, prihajajo novi ljudje in nova energija, čeprav se pozna upočasnjevanje gospodarstva. Sploh ljudje, ki so bili med pandemijo poslovno prizadeti, so previdni. Če je pred covidom veljalo, da je vsaka investicija dobra, so v nekaterih sektorjih, denimo v arhitekturi in oglaševanju, predvsem pri najemanju novega kadra sedaj zadržani,« pojasni Matjaž Tančič in doda, da je pred Kitajsko novo obdobje. »Prvič v zadnjih desetletjih se Kitajska sooča z ekonomskim pešanjem, kar se med drugim kaže v večji brezposelnosti med mladimi. Zanimivo bo opazovati, kakšne rešitve bo imela država. Ljudje, ki niso bili navajeni na slabe razmere (razen starejših generacij), so sedaj veliko bolj previdni,« zaključi Slovenec pripoved o svojih izkušnjah iz Azije. N
