S koroškim plebiscitom smo 10. oktobra 1920 ostali brez številnih Slovencev, ki so pristali pod Avstrijo, z mirovno rapalsko pogodbo, podpisano 12. novembra istega leta, pa je bila kar tretjina slovenskega etničnega ozemlja dodeljena Italiji. Za nas se je relativno dobro izšlo le vprašanje prekmurskih Slovencev, ki so bili po stoletjih madžarske oblasti na pariški mirovni konferenci dodeljeni Sloveniji. Relativno pravimo zato, ker so porabski Slovenci, teh je danes približno 4000, ostali pod Madžarsko. Kljub jasnim določilom pariške mirovne pogodbe pot do priključitve Prekmurja, ki so ga v času Avstro-Ogrske imenovali tudi Slovenska krajina, ni bila samodejna, temveč so ga morale 12. avgusta 1919 z orožjem zasesti oborožene sile Kraljevine SHS. Madžarska stran nad odločitvijo v Parizu namreč ni bila niti najmanj navdušena. Še po tistem, ko je bila nad pokrajino 17. avgusta istega leta vzpostavljena oblast samostojne države južnih Slovanov, je občasno prihajalo do nemirov in incidentov, ki so jih povzročali tako imenovani madžaroni, kot so slabšalno imenovali določene narodne odpadnike. Od leta 2006 proslavljamo 17. avgusta v Sloveniji praznik združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.
Naše čete zasedajo Prekmurje.
Uradno poročajo dne 12. avgusta ob pol 1. uri popoldne: Na podlagi odločitve v Parizu nam je končno priznano Prekmurje in sporočeno oficijelno, naj ga okupiramo. Danes so se začele operacije v svrho zavzetja Prekmurja. Bela garda se je umaknila in rdeča garda razpršila ter polaga orožje. Narod z navdušenjem pričakuje osvoboditeljev. Naše čete so zavzele Mursko Soboto ob 8. uri zjutraj in zaplenile 4 topove, nekoliko tisoč pušk, mnogo municije, 1 lokomotivo itd. V Battyand, severno od Murske Sobote, je prišla naša konjenica ter zaplenila veliko municijsko skladišče. Pohod se nadaljuje, dokler ne prispo naše čete na določeno mesto.
Večerni list, 12. avgusta 1919
Prvi ljudski tabor v Prekmurju.
LDU Beltinci, 18. avgusta. Naše Prekmurje je včeraj na najprisrčnejši in najsijajnejši način proslavilo največji dan svoje zgodovine, najsvetejši praznik svojega vstajenja in osvobojenja. Vojaška in civilna oblast sta se nameravali o priliki prvega ljudskega shoda oficijelno predstaviti in izročiti dovršeno delo iz rok vojaške oblasti civilni upravi. Zato sta včeraj odšla iz Murske Sobote vojaški poveljnik podpolkovnik Uzurinac in kot začasni civilni guverner določeni mariborski okrajni glavar dr. Lajnšič. Medtem se je v Belatincih zbrala velika množica ljudstva v svrho slovesnega sprejema. Mladina je nosila slovenske zastavice, možje in fantje so prijahali na konjih, drugi zopet so se pripeljali na okrašenih vozovih. Pred trgom se je možica zbrala in razporedila, nato pa je krenil ves veličastni izprevod pod vodstvom narodnega mučenika, visokošolca Pavla Horvata proti trgu. Tu se je izprevodu pridružilo na tisoče ljudstva, ki je privrelo iz vsega Prekmurja. Nato se je izprevod nanovo razvrstil in krenil z domačimi godbami na čelu daleč ven iz trga, da sprejme zastopnika vojaške in civilne oblasti. Z venci okrašene deklice in mladeniči z zastavicami v rokah so tvorili špalir. Ko sta se zastopnika pripeljala, jima je izročila ena izmed deklic krasne šopke. Ves sprejem je bil prisrčen in prekipevajoč največjega veselja, ki ga sploh ni mogoče popisati. (…)
Večerni list, 18. avgusta 1919
Naše Prekmurje.
Murska Sobota, 3. avgusta. Prekmurje, najvzhodnejši del slovenske zemlje, ki je zasedena od naše vojske, obsega 164.881 kat. oralov in ima približno 95.000 prebivalcev. (…)
Po narodnosti je 80.500 Slovencev, 13.000 Madžarov in 1500 Nemcev. Poslednji stanujejo večinoma ob avstrijski meji. Madžari na ob madžarski meji v Dolnji Lendavi in njeni vzhodni okolici.
Šole so bile v zadnjem času precej razširjene v Prekmurju, zato je analfabetizem razmeroma zelo majhen in se ga ceni na komaj 5 %. Razume se da so bile v Prekmurju do jugoslovenske okupacije izključno madžarske šole. (…)
Večina zemlje v Prekmurju pripada 13im madžarskim grofom – veleposestnikom, katerih večina je popihala preko meje, kjer ščuvajo proti Jugoslaviji in so še danes vsaj v indirektni zvezi s tukajšnjimi madžaroni, katere istotako ščuvajo proti naši državi. (…)
Kakšno pa je razpoloženje tukajšnjih Slovencev? Ako hočem biti odkritosrčen, moram reči, da je mnogo nezadovoljnežev. V čem tiči vzrok nezadovoljnosti? Predvsem v brezposelnosti. Ker je v Prekmurju, kakor omenjeno, mnogo veleposestev, je tukajšnje ljudstvo precej siromašno. Brez zemlje, ali z malimi kosi zemlje, ki jih ima v podnajemu od veleposestniških najemnikov, ki pa mu ne zadostujejo za prehrano. Zato je odhajalo čez poletje na tisoče ljudi na Madžarsko, kjer so si služili kruh kot poljski delavci. Zdaj so meje zaprte in ne morejo nikamor. Tu so brez sredstev in živijo borno življenje. Nič čudnega ni, če niso zadovoljni. (…)
Končno naj se tudi enkrat reši vprašanje, ki se tiče razdelitve veleposestev, ki jih država še vedno ni sprejela v svojo upravo, temveč jih ima le pod kontrolo. Madžarom in madžaronom raste greben, narod pa gleda in ne ve, kaj bi počel. (…)
Jugoslavija, 6. avgusta 1920
Madžaroni napadli orožniško postajo in železniško postajo v Puconcih.
V četrtek zvečer, 29. pr. m. ob 11. in pol zvečer je napadla tolpa madžaronov orožniško postajo in železniško postajo v Puconcih (prva postaja od Murske Sobote prod madžarski meji). Streljali so iz zasede. Orožniki so planili nad napadalce, ki so streljali tudi v salvah, s ročnimi granatami ter zajeli dva lopova. Orožniki so dobili ojačenje. Proti jutru je obkolilo vas vojaštvo (okrog 150 mož). Uvedla se je takoj natančna preiskava. Dosedaj je aretiranih in pripeljanih v zapore v Mursko Soboto 9 oseb. Vojaštvo mora vzdrževati za kazen občina na svoje stroške. Skrajni čas je, da slečemo rokavice in nastopimo z vso odločnostjo proti tej madžaronski tolpi!
Jugoslavija, 7. avgusta 1920
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
