Na nižjih stopnjah osnovnega šolstva se je že tedaj smelo poučevati v materinščini. Je pa res, da podeželski otroci zaradi neprimernega odnosa staršev do znanja in zaradi obilice dela na kmetijah šol niso najbolj redno obiskovali. Zaradi tega je sin Marije Terezije, cesar Jožef II., za izostajanje od pouka predpisal kazni. Časovno bližje sedanjemu času najdemo veliko šolsko reformo v času Kraljevine Jugoslavije, ki so jo, kot smo uvodoma omenili, pripravljali tako dolgo, da so se pred njeno uveljavitvijo z uvedbo šestojanuarske diktature leta 1929 bistveno spremenili pomembni elementi družbenega reda. Nov šolski zakon je bil sprejet 5. decembra 1929. Skozi vse obdobje pripravljanja novega šolskega zakona so časopisne stolpce polnili razna ugibanja ter prepiri med pripadniki različnih političnih struj, kaj je v objavljanih predlogih dobro in kaj ni. Na Slovenskem je bila precej navzoča bojazen, da bo novi zakon škodljiv za ohranitev slovenskega jezika. Velike reforme so potekale tudi v času Titove Jugoslavije in tudi takrat je eno reformno obdobje trajalo celo desetletje (1953–1963).
»Slovenstvo ni v nevarnosti!«
sta vpila do zdaj Jutro in Narod, kadarkoli smo opozarjali na namene centralistične vlade, da poskrbi za naše javno in kulturno življenje. »Demokrati« so nam očitali, da s tem samo »hujskamo zoper državo«. Danes pa je že v nevarnosti slovenska univerza, zoper katero so otvorili ogenj eksponenti PPŽ režima v Ljubljani. Za srednjo šolo pride na vrsto še naš najvišji prosvetni zavod, kojega slovenski značaj nameravajo ubiti z državnim vseučiliškim zakonom. Vedno bolj je očito, da nas smatrajo vlastodržci za narodno manjšino, katero je treba izbrisati s površja Jugoslavije. Te težnje pa podpira SDS z Žerjavom na čelu. In ti ljudje zdaj še beračijo pri Slovencih za glasove in vabijo druge slovenske stranke, da se združijo z njimi v en blok! Ali ste res tako udarjeni, da resno mislite, da se bo kak zaveden Slovenec tako omadeževal in podprl grobekope slovenstva? Vas, ki pomagate izpodkopavati našo univerzo, zenico v očesu slovenskega naroda, in dovolite, da se blatijo najboljši slovenski kulturni delavci!
Slovenec, 21. decembra 1924
Posvetovanje staršev, prizadetih po srednješolski reformi
Minister za prosveto g. Svetozar Pribičević je, kakor znano, izdal sredi šolskega leta naredbo, naj se na realnih gimnazijah sedaj, sredi šolskega leta, ukine pouk latinščine in nemščine, ki se naj prične zopet šele v petem letniku. Po tej velepedagogični naredbi bi se učenci prvega letnika bili učili latinščine 3 mesece zastonj, učenci drugega letnika pa 13 mesecev; starši pa bi bili prisiljeni kupovati nove drage knjige. Veliko število slovenskih staršev se je čutilo vsled te naredbe ne samo gmotno prizadetih, ampak tudi moralno. Zato so se čutili dolžne, da proti tej nesmiselni naredbi gospoda prosvetnega ministra glasno in odločno protestirajo.
Slovenec, 21. decembra 1924
Ali šola preveč zahteva od otrok?
Marsikdo je z zanimanjem prebiral odgovore, ki so prihajali na zgorajšnje vprašanje. In najbrž bi bilo prišlo še mnogo odgovorov, ko bi uredništvo ne bilo zapahnilo vrat. Iz odgovorov lahko razberemo, da je v šolskem obratovanju marsikaj, ob čemer se spotikajo prizadeti, tako starši kakor tudi učitelji. Z uspehi v obče niso zadovoljni ne eni ne drugi. Nekateri starši se pritožujejo, da učitelji preveč zahtevajo od otrok. Poleg učenja v šoli jim nalagajo še učenje doma in izdelovanje nalog, kakor da bi peturno sedenje v šoli še ne bilo dovolj naporno. Glavni predmeti kakor branje, računstvo, pisanje se zanemarjajo, večja važnost se pa polaga na predmete, ki so manjšega pomena, kakor je risanje in so razna ročna dela, ki zaposlujejo otroke zelo tudi doma. (…)
Kajpada tudi učiteljstvo z uspehi ni zadovoljno, kar dokazuje vedno iskanje novih potov, kako bi predpisani učni načrt – ki nikakor preveč ne zahteva! – dosegel. Gotovo je, da vesten učitelj, kateremu je šola resna zadeva, vobče doseza odkazani cilj brez vseh pretiravanj. Da bi otroci brez učenja doma dosezali povoljne uspehe, je zelo dvomljivo, in zato dobivajo šolski otroci domače naloge. Je to tudi potrebno zaposlovanje otrok, ki na kmetih ni toliko važnosti, ker starši zaposlijo otroke z delom, kakor v mestu in delavskih naselbinah, kjer se otroci »izobražujejo in vzgajajo« na ulici, ker nimajo drugega dela, kadar se ne uče. (…)
Učiteljem so naložene tudi stvari, ki so za šolo in učitelje prav neprijetne in prav nič ne pospešujejo ugleda šole in stanu.
Že med vojno so začeli učiteljstvo izkoriščati. V šoli so morali prodajati razne vojne znake, prirejati zbirke denarja in blaga, so jih zaposlovali za vojno pomožno delo itd. (…)
Vojna je sicer prenehala, a zbiranje darov v naturi in denarju, zlasti pa prodajanje slik, knjižic i. dr., se pa vedno še nadaljuje. Založnik v kakršnemkoli mestu izda kako delce, strokovne ali nacionalne vsebine, priredi kake slike in ker se take stvari ne raspečajo tako hitro kakor jerbas češenj, pa hajdi na ministrstvo in ondi že na kak način izvrta priporočilo in naročilo, da si mora tisti predmet omisliti vsaka šola, največkrat pa vsa šolska mladina. Hočeš, nočeš, naenkrat je učitelj posredovalec med otroci in založnikom ali pa zbiratelj jajec itd. Tedaj naroči otrokom, da prineso denar. Učiteljstvo ne dela rado tega, ker čuti, da je beračenje zelo neprijetna stvar, da vzbuja pri starših otrok nevoljo ali kaj: manj je nevarna zamera pri starših kakor od zgoraj.
V tem oziru šola res preveč zahteva od otrok.
V kakem položaju je učiteljstvo, kadar se brani razpečavanja, osvetljuje slučaj, ki se je pripetil pred nekaj meseci. Učiteljstvo je prodajo odklonilo in predmete vrnilo, a takoj so prišli predmeti nazaj in z njimi še odlok: »Izvodi se morajo brezpogojno razprodati, odnosno odkupiti od kr. šolskega odbora, v nasprotnem slučaju se bo smatralo za malomarnost in brezbrižnost od strani šolskega upravitelja, kakor tudi od strani podrejenega učiteljstva.« (…)
Slovenec, 21. februarja 1930
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
