Dovolj je bilo tujine. Veliko je bilo odrekanja, še zlasti zadnja tri leta, ko sem bil brez žene in otroka, tako da je bila odločitev, ko je Olimpija pokazala zanimanje zame, toliko lažja. Lahko bi rekli, da je šlo za obojestranski interes. Za zdaj smo dogovorjeni za eno sezono, kaj pa bo prinesla prihodnost, bomo še videli.
Ko ste se januarja iz Banske Bystrice preselili v Pustertal, ste lahko spoznali kakovost ICEHL. Ali bi jo lahko primerjali s tisto, ko ste v njej, takrat še v ligi EBEL, igrali za Olimpijo?Težko je o kakovosti govoriti za toliko let nazaj, ker se je hokej v vseh teh letih spremenil. V vsakem primeru pa je pridobila na veljavnosti in medijski pokritosti, ki je zdaj na višji ravni. Igralci, še zlasti tujci, so kakovostni, tako da gre za težko ligo in je nikakor ne gre podcenjevati.
Verjetno pa še vedno ni na tisti ravni, kot recimo na Švedskem, Češkem ali Slovaškem, kjer ste dolga leta igrali?Vsaka liga je specifična, vsaka ima prednosti in slabosti, tudi pomanjkljivosti. ICEHL je na visoki ravni in je zelo dobra za mlajše igralce, predvsem če želijo narediti korak naprej. Če v njej dobijo priložnost, je to odlično za njihov razvoj in samo škoda je, da v njej ni tudi Jesenic.
Skoraj vsi zdajšnji slovenski reprezentanti ste svoje prve klubske mednarodne korake naredili prav v njej.Še vedno sem zelo hvaležen, da sem kot relativno mlad igralec dobil priložnost za dokazovanje v njej. Na začetku z bolj stransko vlogo, vendar je bila sezona sanjska, saj smo prišli do finala. Imel sem kar srečo, pa tudi znanje, da sem se prebil v to ekipo in da smo naredili takšen rezultat.
V sezoni 2007/08 je imela Olimpija tujce z dodano kakovostjo, kajneda?Saj ravno to je ta razlika, ki jo v tej ligi delajo tujci. Ampak takrat smo imeli v ekipi tudi veliko legend slovenskega hokeja, tako da je šlo za dobro mešanico dobrih tujcev, dobrih starejših domačih igralcev in nas mlajših, ki smo skušali zapolniti vrzeli. Ob tem smo imeli to sezono dobra trenerja. IldarRahmatulin nas je dobro pripravil na sezono, potem pa je Mike Posma ekipo zapeljal v finale.
Koliko pa poznate zdajšnjo ljubljansko ekipo?Vedno je druga sezona po vrnitvi v neko tekmovanje veliko težja kot prva. V prvi se še da igrati na karto presenečenja, tudi ekipe te še ne poznajo, je pa res, da je tudi Mitja Šivic naredil lani dobro delo. Imel je tudi srečo s tujci, ki so bili dodana vrednost. Ne vem sicer, ali so bili letos tujci toliko slabši, dejstvo pa je, da ni bilo tistega, kar bi se moralo zgoditi. V ekipi je veliko kakovostnih domačih igralcev, sploh mlajših, tako da imamo v prihodnji sezoni veliko prostora za izboljšanje.
Ali je zdaj organiziranost kluba na višji ravni kot pred vašim odhodom na Švedsko?Največja težava takratne Olimpije je bilo neredno plačevanje. Zakaj je do tega prišlo, ne vem, saj so bila mojo prvo sezono plačila redna, nato pa se je kar naenkrat zalomilo. Ampak pustimo zdaj to, to je zdaj drug klub, druga zgodba in mislim, da je vodstvo kluba na pravi poti. Kot vem, so igralci dobivali plače na datum in pri denarju se vse začne in konča. To je tista osnova, ki mora biti v vsakem klubu, da se potem resnično lahko osredotočiš samo na igranje hokeja.
Veliko slovenskih hokejistov že v mladih letih odhaja v tujino. Tudi vi ste, a ste se hitro vrnili domov. Zakaj?Ko sem še igral za svoj matični klub Triglav, sem dobil ponudbo, da bi šel na trening kamp za Alaska Aces. Ker so vsi tako opevali tujino, sem se odločil, da grem poskusit in čeprav so mi ponudili pogodbo za sezono, še nisem bil pripravljen, da bi tako zgodaj ostal v tujini, in sem se raje odločil, da grem domov, končam šolanje in s tujino počakam, ko bom bolj zrel. Ne vem, morda sem se odločil prav, morda ne, vendar ničesar ne obžalujem.
In tu smo pri tistem večnem vprašanju, kdaj je pravi korak za odhod v tujino?Ni pravila. Nekateri odrastejo zelo zgodaj, drugi potrebujejo več časa, potem je še vprašanje, kam greš, kdo ti zagotavlja minute, ki jih boš dobil na ledu... Najlažje je iti v tujino, da pa potem tam ostaneš, rasteš hokejsko in osebno, je pa druga zgodba. Sicer je zdaj trend, da je drugje boljše kot doma, vendar se s tem čisto ne strinjam, kajti tudi v Sloveniji se zelo dobro dela v mlajših selekcijah.
Če v klubskem hokeju še zaostajamo za najboljšimi, je zaostanek manjši v reprezentančnem?Že ko smo se s tisto, kot so jo nekateri poimenovali zlato, generacijo prvič uvrstili na olimpijske igre, so nekateri dejali, da takšnih uspehov ne bo več. Toda že čez štiri leta smo se uvrstili v Pjongčang, lani spet vrnili v elitno divizijo, tako da določeno kakovost zagotovo imamo. Škoda bi bilo, če bi poznejše generacije to izpustile iz rok. Starejši igralci se trudimo, da bi čim dlje igrali na tej ravni in bili uspešni. Res pa je, da se nam v tujini vsi čudijo in se sprašujejo, kako je možno, da smo s tako malo registriranimi hokejisti tako uspešni, imamo pa tudi enega najboljših igralcev na svetu. To je res čudež in samo ponosni smo lahko na svoje dosežke.
Do tekme s Švico na svetovnem prvenstvu vas čaka kar deset pripravljalnih tekem. Preveč?Trenerski štab se je odločil za malo drugačno taktiko, kar igralci pozdravljamo. Da bosta vsak teden tekma ali dve, je samo dobro. Pravijo, da je tekma najboljši trening in s tem se samo strinjam. Osredotočili se bomo na stvari, ki nam jih poudarja selektor Kopitar, in skušali dvigovati formo, da se bomo potem v najboljši luči pokazali prav v Rigi.
Je obstanek realno dosegljiv?Vemo, na katerih tekmah lahko iščemo svojo priložnost za obstanek v elitni diviziji. Utopično bi bilo pričakovati, da lahko presenetimo recimo Kanado. Seveda bomo tudi proti njej igrali stoodstotno, prav tako bomo skušali kakšnemu od favoritov odščipniti točko, vendar bomo obstanek v ligi morali iskati na tekmah proti reprezentancam, ki so na naši ravni. Zavedati se moramo, da bo to zelo težko. To je elitna divizija in tu ni prostora za napake.
Računate na pomoč Anžeta Kopitarja?Anže ima odlično sezono v NHL in prav vsi mu želimo, da bi sredi junija še igral, kar bi pomenilo, da bi se uvrstil v finale. Privoščimo mu, da bi še tretjič dvignil Stanleyjev pokal, in glede njegovega morebitnega prihoda se ne obremenjujemo. Želimo mu veliko uspeha.
