Olivera Ćirković, nekdanja košarkarica, 192 centimetrov visoka sogovornica, je svojo kriminalno kariero in življenje v zaporu opisala v knjigah. Prvo z naslovom Jaz, Pink Panter: izpoved je napisala v grškem zaporu. Sledili sta še dve knjigi v trilogiji: Jaz, Pink Panter: Arhondisa, in Jaz, Pink Panter: moja zaporska izpoved. Vse so velike uspešnice v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, prodala je že več kot 100.000 izvodov. Prva bo kmalu na voljo tudi v slovenščini, izšla bo pri Založbi Učila, predstavitev bo 5. oktobra v Ljubljani. Prevod knjige se obeta tudi v grškem jeziku.
Zdaj snema nadaljevanko o svojem življenju z »velikim« Draganom Bjelogrlićem, kot se je izrazila. Nadaljevanko bodo posneli v glavnem v Grčiji, saj je tam preživela veliko let, med drugim tudi v zaporu, Bjelogrlićev cilj pa je, da nadaljevanka pride na Netflix. Zgodba je kontroverzen spoj izjemno uspešne športnice in kriminalke. Kot košarkarica je bila Olivera Ćirković članica jugoslovanske ekipe do 18 let, leta 1988 je na mladinskem evropskem prvenstvu osvojila bronasto kolajno. Kariero je začela v srbskem Voždovcu, igrala je tudi za bosanski klub Jedinstvo Tuzla, ki je bil tudi evropski prvak, dolga leta pa je igrala tudi v Grčiji. V grški ligi je bila prva strelka in zvezda ženske košarke. Tudi v Slovenijo jo je zanesla košarkarska pot. V celjski klub jo je povabil trener Sergej Ravnikar, o katerem pravi: »Izjemen človek in trener, zelo sem ga imela rada.« Na Celje, kjer je igrala leto dni, in na Slovenijo ima lepe spomine: »Z mano sta v Celju živela moj tedaj še ne triletni sin in moj oče. Iz Celja me je pot vodila nazaj v rodni Beograd, v Crveno zvezdo, kjer pa sem prenehala igrati in postala športna direktorica. Potem je moje življenje zašlo v kriminalne vode. Ko so me v Grčiji prvič zaprli, obsojena sem bila na tri leta zaradi ropov, sem s pomočjo svoje ekipe pobegnila in si, trmasta in vztrajna, kot sem, rekla, da hočem biti še boljša, kot sem, v kriminalnem podzemlju, kjer vladajo moški.«
Videla bližnjice in finančno korist
V kriminal je zašla prek svojega moža Srećka Ćirkovića, spoznala sta se v Grčiji. »Ves moj svet do tedaj je bila košarka. Ko sva dobila sina, ki mi še vedno pomeni največ na svetu, sem opazila, da je kot poslovnež živel drugače od običajnih poslovnežev. Družil se je z zanimivimi moškimi, simpatičnimi, z veliko denarja, ki so delovali v tujini, doma, predvsem v Beogradu, se vozili v dragih avtomobilih, imeli veliko denarja, čeprav niso nič delali, bili povsod priljubljeni. Ko sem se približala temu krogu, sem videla bližnjice, koristi, da lahko denimo kupujem oblačila ali druge drage reči ceneje. To so počeli tudi drugi športniki, v Srbiji je bilo to normalno. Potem sem videla finančno priložnost. Tudi sama sem začela odkupovati, preprodajati in nato šla korak za korakom naprej. Ko danes pogledam nazaj, je bil to narobe svet, čeprav se žal v Srbiji še danes dogaja, da so tisti, ki ne delajo nič, v resnici pa se bavijo s kriminalom, frajerji,« opiše Olivera Ćirković.
Sprva je od ropov, ki jih je načrtovala s Pink Panterjem, jemala določen delež, »ko pa sem zadeve vzela v svoje roke, je to pomenilo, da sem morala dobiti tudi več denarja, saj sem morala izbirati ljudi, ki so sposobni izvesti rope zlatarn in draguljarn, morala pa sem tudi iskati poti na črnem trgu, kjer sem prodajala ukradeno, zato sem po ropu sama prevzela vse blago, fantom pa plačala za njihov podvig,« pravi sogovornica.
Večino ropov so člani Pink Panterja opravili ponoči, ona ni nikoli sodelovala, pred ropom pa si je vedno sama ogledala tarčo, da je lahko natančno načrtovala, saj se napake niso smele zgoditi. »V teh dvajsetih letih kriminalne kariere sem spoznala mnogo ljudi, dobrih in slabih. Eni so bili prijatelji, drugi niti malo. Ko so me drugič aretirali v Grčiji, sem bila obsojena na več let zapora, in takrat sem vedela, da ne bom mogla pobegniti. Prvih šest mesecev sem bila v popolni izolaciji, ko pa sem morala iz zapora na sodišče, še v času sojenja, so me spremljali pripadniki protiteroristične enote policije, ki so bili do zob oboroženi. Zapor ne more biti dober in ni pozitivna izkušnja; ne pravijo kar tako, da je zapor predzadnja največja nesreča v življenju, zadnja je bolezen. Vendar se nisem vdala. Vedela sem, da bom dolgo v zaporu, zato sem čas dobro izkoristila. Pisala sem knjigo, dnevnik, brala in slikala,« doda Olivera Ćirković.