Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je posebno v zadnjih letih večina filmov povezana ne samo s spopadi na ukrajinsko-ruski meji, ampak z življenjem v teh neprijaznih krajih nasploh. Še nekaj za tiste, ki spremljate podeljevanje raznih filmskih nagrad, ukrajinski celovečerni filmi so bolj kot ne na festivalih in podelitvah spregledani. Mimogrede, če bi upoštevali tudi obdobje pred letom 1991, je na lestvici ukrajinskega filmskega centra iz Kijeva najvišje uvrščen zgodovinski ljubezenski film Sence pozabljenih prednikov iz leta 1965, sledi nemi film Zemlja iz leta 1930, tretji je eksperimentalni nemi film Mož s kamero iz leta 1929.
Donbas, 2018
Sergej Loznica (1964) je ukrajinski režiser beloruskih korenin, ki je diplomiral iz matematike, pozneje pa delal kot znanstvenik v kibernetiki in prevajal iz japonščine. Filmske obrti se je izučil v Moskvi, potem pa je začel snemati najprej dokumentarne filme (do leta 2022 jih je posnel ducat) in nato igrane celovečerce. Donbas je njegov zadnji, peti film. Gre za črno komedijo, ki sledi dogodkom na vzhodu Ukrajine, v Donbasu v času rusko-ukrajinske vojne leta 2014. Režiser pravi, da je kot podlago za zgodbo izbral neformalne spletne posnetke številnih prič, ki so se mu zdeli bolj informativni kot vojne reportaže poklicnih dopisnikov. Nastala je črna komedija, protivojna in protiruska zgodba na ozemlju, kjer se različne vojaške enote borijo proti vsem in celo med sabo. Spopadi, v katerih si posamezniki prisvajajo tujo lastnino in uničijo vsakega, ki ni z njimi. Režiser Sergej Loznica si je prislužil posebno nagrado v Cannesu in še nekaj manj zvenečih nagrad, po drugi strani pa je dobil film Donbas izjemno visoke ocene časopisnih in spletnih filmskih kritikov.
Občutljivi policist, 1992
Film z ukrajinskim naslovom Čutljivi milicioner je ukrajinsko-francoska komedija režiserke Kire Muratove. Pripoveduje zgodbo o Tolji, policistu, ki na vrtu najde zavrženega otroka, ki ga hoče posvojiti, zato se njegovo življenje za vedno spremeni. Muratova (1934–2018), sicer moldavsko-romunskega rodu, je ena najpomembnejših rusko-ukrajinskih režiserk, ki je v devetdesetih in v novem tisočletju, v četrtem obdobju svojega ustvarjanja, posnela še nekaj izvrstnih filmov. Občutljivega policista so prikazovali v tekmovalnem programu beneškega festivala septembra 1992.
Moja sreča, 2010
Sergeja Loznico filmski kritiki uvrščajo med najpomembnejše režiserje dokumentarnih filmov. Moja sreča ali v ruskem originalu Sčaste mojo pa je njegov prvi celovečerni film. Gre za dramatičen film ceste, za potovanje voznika tovornjaka Georgija skozi odtujeno in okrutno zaledje Rusije v postsovjetskem času. Moja sreča je ukrajinsko-nemško-nizozemski film, ki je posnet v ruščini, je pa tudi prvi ukrajinski film, ki je nastopil v tekmovalnem programu festivala v Cannesu, kjer so ga zavrteli 29. maja 2010.
Pleme, 2014
Plemja , kot je naslov originala, je moderen nemi film, kriminalna drama režiserja Miroslava Slabošpickijeva (1974, Kijev) in fotografa ter uspešnega režiserja Valentina Vasjanoviča. Zgodba je postavljena v internat za gluhe najstnike, kjer poteka sistem organiziranega kriminala, ki vključuje rope in prostitucijo. Film je v celoti posnet v ukrajinskem znakovnem jeziku. Pleme velja tudi komercialno za enega najuspešnejših ukrajinskih filmov, dobil je nagrado na canskem festivalu in izvrstne ocene kritikov. Eden od financerjev filma je bil milijarder Rinad Ahmedov.
Vulkan, 2018
Volcano , kot je nemški naslov filma, je ukrajinsko-nemško-monaška drama, prvenec Romana Bondarčuka (1982, Herson). Zgodba: Lukas, tolmač v vojaški misiji OVSE, po spletu nenavadnih naključij ostane sam, izgubljen v mestecu na jugu Ukrajine, in postane ne povsem zaželen gost ekscentričnega Vove ter njegove hčerke Maruške. Počasi se sprijazni z neobičajnim življenjem v zakotni provinci in začne iskati srečo, tudi pri Maruški. Film je dobil solidne kritike, konec koncev je bila premiera na prestižnem festivalu v Karlovih Varih.
Moje misli so tihe, 2019
Moi dumki tihi je originalni naslov neobičajnega ukrajinskega glasbenega filma. Glavni junak je 25-letni tonski mojster, ki ima nekaj možnosti, da bi se preselil v Kanado, potem ko mu neko podjetje ponudi, da v Zakarpatju posname zvoke divjih ukrajinskih živali. Izkaže se, da je moteč dejavnik njegova vseprisotna mati. Film je režiral Antonio Lukič (1992, Užgorod), premiero pa je doživel 4. julija 2019 na festivalu v Karlovih Varih. Mimogrede, najdražja stvar v filmu je bil nakup skladbe Viva Forever skupine Spice Girls.
Domov, 2019
Nariman Alijev je krimski Tatar (1992, Petrivka), ki je svoj najbolj znan film Dodomu po ukrajinsko, Evge po tatarsko in Homeward po angleško posnel leta 2019 in z njim nastopil tudi na festivalu v Cannesu. Film govori o težavah očeta in sina, Tatarov, ki poskušata truplo svojega mrtvega sina oziroma brata, ki je umrl v rusko-ukrajinskih spopadih, spraviti do doma. Alijev je nastop v Cannesu izkoristil za ostro kritiko ruskih sil. Rusijo je imenoval teroristična država, rusko umetnost pa zgolj del vojne propagande, ki jo je treba bojkotirati.
Atlantida, 2019
Gre za leto 2025, čas po koncu vojne med Rusijo in Ukrajino, v kateri (mimogrede) zmagajo Ukrajinci. V distopični pa vendar skoraj preroški viziji bližnje prihodnosti Ukrajine, v puščavi, neprimerni za življenje, se nekdanji vojak, ki trpi za posttravmatsko stresno motnjo, spoprijatelji z mlado prostovoljko, v akciji odkopavanja trupel vojakov, ki so umrli v vojni. Kritiki so film primerjali tako z Donbasom kot s Stalkerjem , režiser Valentin Vasjanovič (1971, Žitomir) pa je dobil izvrstne ocene zahodnih kritikov in nagrado na beneškem filmskem festivalu.
Klondike, 2020
Vojna drama o že nekoliko pozabljenih dogodkih leta 2014, ko so ruski separatisti v vzhodnem delu države sestrelili malezijsko potniško letalo, pri čemer je umrlo več kot 290 potnikov in članov posadke. Ukrajinsko-turški koprodukcijski film, ki ga je režirala Marina Er Gorbač (1981, Kijev), pripoveduje dramatično zgodbo skozi prizmo ukrajinske družine z nosečo žensko (Oksana Čerkasina) v oddaljeni vasi, ki skuša preživeti grozote vojne, a se ne želi izseliti. Film in režiserka sta dobila nagrade na festivalih Sundance, v Berlinu in Carigradu.
Slabe poti, 2020
Gre za omnibus štirih srhljivih zgodb, ki se dogajajo v Donbasu in skušajo osvetliti dogajanje na vzhodu Ukrajine. Film je režirala Natalija Vorožbit (1975, Kijev), ukrajinska dramaturginja, ki ni hotela več molčati o sistemski prostituciji, serijskih posilstvih, nerazumljivem nasilju in ubijanju … Razdejani Donbas je od začetkov ruskih napadov postal leglo največjega zla. Film so predstavili septembra 2020 na beneškem festivalu, poskušal se je tudi v dirki za oskarja, a razen solidnih ocen večjih nagrad kot večina podobnih filmov ni dobil.
