Pa ni tako enostavno (da bi podedovali na ta način okvarjeni gen, da bi vse te »odlike« podedovali). Te lastnosti so pridobljene v teku zorenja otroka v odraslo osebo. Ni težko razumeti: vsi odrasli so bili nekoč otroci. Žal se otroci ne rodijo z navodili za uporabo. A da ne bo zmedenosti: za to ni potrebna nikakršna raketna znanost. Samo rad jih je treba imeti. To pa pomeni spet nekaj zelo preprostega, kar bi lahko vedel vsak: »Kar ne želiš, da kdo stori tebi, ne stori tega ti drugemu.« (Tudi če je samo otrok. To je cca 2500 let star izrek Konfucija (imenovan zlato pravilo oziroma ena od štirih pravrednot, po mojem mnenju najpomembnejši del svetovnega etosa). Ali kdo ne pozna dovolj samega sebe, da ne bi znal zlatega pravila interpretirati?
Po eni strani je takšno zorenje otroka v odraslo osebo nujno zaradi okoliščin, v kakršnih smo zdaj. Te okoliščine imajo skupni imenovalec: individualizem. Ki je sestavni del kapitalističnega družbenopolitičnega sistema (in njegovih fasaderskih dopolnitev: liberalizma in neoliberalizma). Individualizem je tako rekoč njegov temeljni pogoj (vse je posameznik, družba ni nič, obstaja le skupek posameznikov, ki tvorijo trg – na tem trgu nastopa kapitalist-podjetnik in ta trg ga nagrajuje ali kaznuje oz. je edini kriterij, ki uravnava vse življenje na tem svetu).
Individualizem je boleče blizu sebičnosti (preživi naj samo tisto, kar je zame koristno ali dobro). Nič nenavadnega, da se na ta način vzgaja otroke. Kot da bi jih sovražili. Otroke se na ta način vzgaja, ki bodo vse zgoraj opisano oz. ki bodo sebični. Takim odraslim bo mar zgolj: da le preguram svoj mandat, potem pa naj gre magari vse v franže.
Ta »ljubezen« do otrok se kaže recimo v permisivni vzgoji. Švedi ugotavljajo, da s tem vzgajamo monstrume, prepotentne, arogantne, vase zagledane individualiste. In tak starš pravi: samo da preveslam njegovo otroštvo, potem pa sem spet frej. Po liniji najmanjšega odpora je zato najlažje otroku v roke poriniti tablico ali telefon ali ga posaditi pred TV ekran z risanko – pa bo dal mir. Kakšen pa bo kot odrasla oseba? No, to pa že ni več skrb takega starša. Ki si ne zna razložiti, zakaj je tak otrok potem nezmožen očesnega stika, če je nemiren, begav, če ima zelo kratkotrajno pozornost, če ima ali bo kot odrasli imel primanjkljaje na področju komunikacije in socializacije.
Otroštvo je kot hoja po brvi nad razpenjeno reko (stranpoti življenja). Starši mu morajo ponuditi ograjo (otrok se kot nezrela oseba počuti zelo negotovo, če se mu ne zna postaviti omejitev, prepovedi). In boljša je ograja iz trnov (grobo kaznovanje) kot nobena ograja. Tu pa smo spet pri zlatem pravilu: otroku ne narediti ničesar, kar ne bi želeli, da kdo naredi vam.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
