Težko je verjeti, kaj vse je zapravila Romunija, da v sklepnem dvoboju kvalifikacij za nastop v elitni skupini pokala Billie Jean King ni premagala slovenske ženske teniške reprezentance. Še težje, s kakšnega položaja se je v soboto in nedeljo reševala Slovenija, ki je z uvrstitvijo med najboljših dvanajst reprezentanc na svetu dosegla največji teniški uspeh zadnjih let. Do njega je ogromno pripomogla sijajna publika v Kopru. Dogajanje na Obali je najbolj slikovito opisala Tamara Zidanšek, polfinalistka predlanskega Rolanda Garrosa. Konjičanka je po epskem sobotnem preobratu proti Ani Bogdan najprej dejala, da je dosegla svojo najpomembnejšo zmago med posameznicami, danes pristavila, da tudi med dvojicami, po uspehu pa dejala, da takšnega vzdušja, kot ga je doživela od petka do nedelje v Kopru, ni še nikoli doslej na svoji profesionalni športni poti.
Strele in dež v korist Slovenije
Po vodstvu z 2:0 po prvem dnevu pokala, imenovanega po borki za enakopravnost spolov in nekdanji vrhunski igralki Billie Jean King, je kazalo, da bo tekmovalne sobote hitro konec. Ana Bogdan je proti Tamari Zidanšek vodila z 1:0 v nizih ter imela pri vodstvu s 5:4 na svoj servis prednost s 30:0. Konjičanka je izenačila, pri vodstvu s 6:5 pa Romunka drugič ni izkoristila začetnega udarca za romunsko zmago. V odločilnem nizu je 58. igralka sveta vodila Slovenko s 5:2 in imela vse pod kontrolo. Sledil je epski preobrat in pet zaporednih iger Tamare Zidanšek. »Tamari sem rekla, naj maščuje moj petkov poraz. Obljubila je, da ga bo, če bom v nadaljevanju jaz premagala Jaquelin Cirsteo, s katero je Tamara letos že trikrat izgubila,« nam je zaupala Kaja Juvan. Rečeno, storjeno. Ljubljančanka je Romunko z odlično igro »odpihnila« z igrišča v dobri uri.
Sledila je odločilna igra dvojic, za katero so Romuni pod vodstvom nekdanjega vrhunskega specialista za igro dvojic Horia Tecaua v Slovenijo pripeljali Monico Nicolescu in Irino Mario Bara. Romunki sta hitro pokazali, da sta specialistki za dvojice, na drugi strani mreže pa sta bili vidno utrujeni Slovenki, ki sta dobivali energijo na račun izjemno razpoložene, glasne in od vetra premražene publike. Glavna sodnica je pri rezultatu 3:3 zaradi strel dvoboj prekinila za uro in pol, vmes je začelo deževati, padavine pa so se umirile prepozno, da bi dvoboj lahko odigrali v predvidenem času, zato so igro dvojic prestavili na nedeljo. Odločitev je bila voda na mlin slovenske dvojice, saj sta se lahko Tamara Zidanšek in Kaja Juvan regenerirali ter osredotočili na odločilni dvoboj. Logistične težave so postale ogromne, saj so sledile številne nedeljske odpovedi letov ter iskanje prostih sob v Kopru in Portorožu.
Po osmih letih od 0:2 do 3:2
Izkazalo se je, da je bila bojazen, da gledalcev danes v Kopru ne bi bilo toliko kot v soboto, odvečna. Vzdušje je bilo še boljše, Romuni pa po dobljenem prvem nizu znova blizu cilja. Po več kot dveh urah nedeljske igre sta Slovenki uprizorili še en, za zdravje vseh prisotnih pomemben res zadnji preobrat ter dobili praktično vse odločilne točke v tretjem nizu. Nekaj minut čez 13. uro so se skupaj z vodstvom reprezentance in publiko najprej hrupno, plešoče in s peninami, na koncu pa v solzah veselile zmage. Po epskem preobratu, kakršen se v pokalu Billie Jean King ni zgodil vse od leta 2015. V vsej zgodovini ženskih ekipnih dvobojev pa je takšen podvig uspel le osmim državam. »To je bila gotovo moja najpomembnejša zmaga med dvojicami, ki jih sicer nisem igrala že zelo dolgo. S Tamaro sva unovčili vse dosedanje izkušnje. Smo prava ekipa in vsi dihamo kot eno. Skupaj smo, ko izgubljamo, in skupaj slavimo zmage. Zame je to največji uspeh v karieri. Ogromno mi pomeni zaradi celotne ekipe, pa tudi dejstva, da je to tekmovanje, pri katerem me je vedno spremljal moj pokojni oče,« je bila vzhičena in čustvena Kaja Juvan, ki si bo v nadaljevanju sezone za razliko od Tamare Zidanšek vzela nekajtedenski tekmovalni premor.
»Imamo fantastično kemijo v reprezentanci, borbene in nepopustljive igralke, ki s ponosom igrajo za Slovenijo, zato gremo lahko na zaključni turnir z dvignjeno glavo in visokimi cilji. Prehodili smo dolgo pot, ki je trajala sedem let, zaključili pa z zmago, ki nam je vzela veliko čustev in energije,« se je veselil Andrej Kraševec.