Pravzaprav je priprava žara edini razlog, zaradi katerega bo, drage dame, vstal pred vami. To seveda ne pomeni, da bo poskrbel za psa in otroke, morda pa vas bo vseeno čakala na kuhinjskem pultu sveže skuhana kava. In tudi vsi čevapčiči, zloženi kot vojaki v ravni vrsti, so vključno s preostalimi mesninami stalno pod njegovim nadzorom. In če smo se česa naučile, smo se tega, da se nima smisla pritoževati, še manj dokazovati. Enostavno prevzamemo nalogo rezanja bučk v senci in se spretno izogibamo dimu, ki se tako rad vpija v naše lase.
Odnos – ženske kuhajo, moški pečejo na žaru – je zagotovo ena najbolj splošno sprejetih razlik med spoloma v naši kulturi in po vsej verjetnosti sega še v pradavnino. Podobno kot potica, naša živa kulturna dediščina. Tudi po mojih lastnih izkušnjah, kot ženska iz generacije X, je vloga mojstra žara od nekdaj pripadla očetu, bratu, kasneje fantu in danes partnerju. Seveda mi je občasno pripadla čast, da sem lahko poprijela za »žar lopatko«, a le zato, da sem obrnila tistih nekaj svojih bučk, na kolobar narezan jajčevec in skupni krompir. Kajti ko gre za peko na žaru, se zdi, da je to klub, rezerviran za velike fante.
Ko se združita testosteron in ogenj
Toda od kod ta iskreni, pristni odnos, ki ga moški gojijo do žara? Teorij je seveda ogromno, kot je v tem primeru zapostavljenih žensk, ki se enostavno ne znajo prepustiti gurmanskemu razvajanju. Zagotovo je čar žara v samem pečenju, ki je že sam od sebe izredno razburljiv. Tukaj je vžigalnik ali vžigalice za ogenj. Nabrušeni noži različnih velikosti in oblik ter ogromne vilice za natikanje mesa. Povedano drugače – ko pečeš na žaru, združiš testosteron in ogenj ter ostro orodje. Je lahko za malo večje fantke še kaj bolj zanimivega, adrenalinskega? Seveda pa pečenje na žaru pomeni tudi druženje z drugimi, bolj ali manj sebi enakimi. In prav to druženje moških okoli žara, običajno s steklenico hladnega piva v roki, je nekaj podobnega kot skupno posedanje pred televizorjem v času nogometnega prvenstva.
Ženskam je nemogoče ugoditi
Pa vendar pri pripravi nedeljskega piknika, tudi za krog povabljenih prijateljev, ne gre zanemariti ženske vloge. Gospodinja je namreč tista, ki navadno po naročilu moža kupi vse potrebne sestavine – če bi upoštevala samo njegovo željo, bi bilo to meso, meso in samo meso. Nekje na dnu spiska tudi pijača. Ona je tudi tista, ki pripravi meso za pečenje, ga položi v posode, pripravi potrebne začimbe, premaze in omake. Prav tako je ona tista, ki pribor za peko odnese do moškega, ki že nekaj ur s pivom v levi roki stoji ob žaru in čuva, da ogenj ne bo ugasnil. In medtem ko moški vrže meso na žar, je ženska tista, ki se mora hitro vrniti v kuhinjo, da pripravi jedilni pribor in krožnike, hkrati pa dokonča vse omake, priloge in solate. Ko je meso pečeno, ga moški mojstrsko zloži na pladenj in ga prepusti ženi, da z njim postreže goste. Ta vmes poskrbi še, da je na mizi vedno dovolj kruha, solat, prtičkov in da so lužice politega soka zaradi otroške igre za mizo pobrisane. Ko je »požrtije« konec, ženska pospravi mizo, odnese umazano posodo in ostanke hrane v hišo. Po navadi že v drugo zažene pomivalni stroj. In ko se dan prevesi v noč in gostje začnejo odhajati, gredo vse pohvale za organizacijo in enkratno hrano le moškemu. In ko ta ob zadnjemu kozarcu piva, morda tudi vina, vpraša ženo, ali je preživela lep dan in se kaj odpočila – ne nazadnje ji le ni bilo treba ta dan kuhati, ob ubijalskem pogledu, ki mu ga ta nameni, pride do zaključka, da je ženski pač nemogoče popolnoma ugoditi.
