Kot specialist psihiater se je zaposlil na Psihiatrični kliniki v Ljubljani. Svoje delo hospitalnega, nato pa ambulantnega psihiatra in psihoterapevta je opravljal na Centru za mentalno zdravje, v letih pred upokojitvijo kot predstojnik Centra. Njegovo prvo delovno mesto je bilo na nekaj časa pred tem ustanovljenem oddelku za mladostnike. Ob svoji osebni dinamičnosti in zanj značilnih mladostniških potezah, kot je vedno bila njegova neustavljiva, že prav strastna želja po doživljanju nečesa novega in odprtost za preizkušanje neznanega, se je v strokovni tim oddelka vključil brez težav. S svojo veliko postavo (in kmalu že tudi z impresivno brado) je pri mladostnikih vzbujal zaupanje, ki ga je vedno utrdilo še njegovo strpno ravnanje z njimi. Terapevtske pristope, kot sta umetnostna terapija in psihodrama, ki so bili takrat v hospitalni psihiatriji še tuji, je spremljal z radovednostjo in zavzetostjo, veliko zadoščenje – kot je poudarjal sam – je doživljal v psihodinamsko usmerjeni skupinski terapiji mladostnikov. Psihoterapija je bila njegova temeljna delovna usmeritev, še ko je usmerjeno obravnavo mladostnikov postopoma opustil in je izvajal ambulantno psihiatrično delo, vse dokler mu zdravstvene težave tega niso več dopuščale.
Gorazd Mrevlje je bil zdravnik v obdobju, ki je bilo za psihiatrično vejo medicine zelo odločilno. Z napredkom nevroznanosti se je poglabljalo razumevanje nevrofizioloških procesov, ki oblikujejo osnovne duševne dejavnosti, kot so kognicija, spomin, čustvovanje, učenje in tudi socializacija. Širilo se je upoštevanje socialne dimenzije, ki spodbuja človekovo samostojno, dejavno in ustvarjalno vključevanje v vse življenjske dejavnosti. Razvoj vedno bolj učinkovitih zdravil je predvsem v kombinaciji z ustrezno izbranimi in strokovno izvajanimi psihoterapevtskimi pristopi znanstveno dokazano povečal uspešnost zdravljenja oseb z duševnimi motnjami. Gorazd Mrevlje je svoje medicinsko znanje povezoval z vsemi temi novimi spoznanji. Vendar pa ga nevroznanost ni posebej zanimala in tudi raziskovalno delo ga ni dovolj privlačilo, da bi se odločil zanj. Njegova največja ljubezen v stroki sta vedno bili psihodinamika in psihoterapija.
Svoja znanja iz psihoterapije je ves čas poglabljal in jih širil kot učitelj, mentor in supervizor pri tistih, ki so se tega dela šele učili. S svojimi prispevki je dopolnjeval psihoterapevtska znanja na številnih strokovnih srečanjih. Kot predsednik Združenja psihoterapevtov Slovenije si je vztrajno prizadeval za rešitev statusa psihoterapije kot stroke, ki zahteva preverjen in verificiran študij in supervizirano usposabljanje. Nanj kot psihoterapevta je posebno v zadnjem času močno vplivalo delo Irvina Yaloma, velikega proučevalca terapevtske moči skupine. Poudarki Yalomovega učenja so usmerjeni v pomen zgodnjih izkušenj in vlog v družini ter ožjem socialnem okolju, v možnosti medsebojne opore, v občutljivo zaznavanje odzivanja drugega človeka, učenje in spodbujanje novih poti za reševanje konfliktov, utrjevanje pripadnosti ob zdravi kritičnosti, učenje o sebi preko razumevanja drugega in učenje o drugih preko sprejemanja sebe. V vse te teme se je Gorazd Mrevlje usmerjal že od začetka svojega strokovnega usposabljanja v procesu samoanalize. Še kasneje je večkrat poudarjal pomen lastnih osebnih izkušenj iz tistega časa, ko smo se on, Slavko Ziherl in nekaj drugih psihiatrov začetnikov dve leti vsako sredo vozili v Zagreb h klasičnim psihoanalitikom.
Psihiater Gorazd Mrevlje je bil dejaven tudi na drugih področjih. Vrsto let je na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo poučeval psihologijo umetnosti. Umetnost v svojih mnogih oblikah ga je tudi sicer vedno privlačila, ga zanimala in vznemirjala. V svetu umetnosti je imel tudi veliko prijateljev. Druženje je bilo za Gugija vedno pomembno in navdihujoče.
Obsežno področje dejavnosti je bilo za Gorazda Mrevljeta tudi delo sodnega izvedenca za psihiatrijo. Težnja po razumevanju človekovega ravnanja v različnih okoliščinah, tudi tistih, ki vplivajo na posameznikovo zmožnost upoštevanja meja dovoljenega in sprejemljivega, mu je bila izziv, ki ga je spodbujal pri izvedenskem delu. Klinične izkušnje iz dela z ljudmi v stiski in stresu so mu bile v veliko pomoč pri izvedenskem delu, saj vsaka psihiatrična obravnava pravzaprav temelji na raziskovanju notranjega vesolja osebe, ki je poiskala pomoč. Ta je lahko učinkovita le ob razumevanju povezav med človekovimi osebnostnimi značilnostmi, njegovimi preteklimi dobrimi in tudi težkimi izkušnjami ter ravnanji, ki odločajo o tem, kako posameznik svojo stisko izraža in razrešuje.
Kot psihoterapevt je Gorazd Mrevlje te povezanosti pri človeku iskal, razpoznaval in razumel. Vedno pa so ga zanimala tudi dogajanja v širšem družbenem okolju. Dejavno in angažirano jih je spremljal in se je tudi emocionalno pristno in intenzivno odzival nanje. Z vso svojo strokovno ozaveščenostjo in hkrati z osebno prizadetostjo je dojemal ozračje, zastrupljeno s sovražnostjo, žaljivim sarkazmom, poniževanjem, razvrednotenjem, vsakovrstno nasilnostjo in represijo. Videl je dolgoročno škodo, ki lahko za vedno vpliva na človekove odnose, medsebojno zaupanje in vrednostni sistem ter posledično vedenje celih generacij. O tem je tudi pisal pogumno in govoril glasno.
Še ko sem Gugija obiskala, približno dva tedna preden je za vedno odšel, sva se pogovarjala o tem. In o tistih zmožnostih mnogih ljudi, ki še gojijo prave vrednote in so sposobni ter pripravljeni tem vrednotam slediti ter jih spet vrniti tudi tistim, ki prihajajo za nami. Gugi je bil med njimi, tudi on je odpiral možnosti ljudem, ki so potovali z njim in bodo prišli za njim.
Martina Tomori
