Besede, ki mi jih polagate v usta, spoštovana gospa Mira Kofler, ste iztrgali iz konteksta povedi, ko sem odgovarjala na vprašanje o morebitnih ukinitvah brezplačnih medkrajevnih voženj za upokojence. Najprej sem dejala, »da ne verjamem, da se kdorkoli od njih vozi po petkrat dnevno, samo da se vozi ...« Svoje prepričanje o tem sem potrdila tudi v nadaljevanju pogovora, ko sem poudarila, »da težko verjamem, da se kaj takega dogaja in da naj odgovorni raje premislijo o subvencijah prevoznikom, da povečajo frekvence prevozov na najbolj problematičnih progah, ne pa da ukinjajo podeljene pravice na račun najbolj ranljivih skupin.«
To, kar pa mi očitate, je pa čista insinuacija. Zapisali ste: »Mar mislite, da se upokojenci vozijo zgolj za zabavo?« Moj odgovor je enak, kot sem ga izrekla v odgovoru. »Ne verjamem, da se kdorkoli vozi po petkrat, samo da se vozi ...« Moje povedane besede so bile zgolj dobromisleče. Prej prijazen namig kot kaj drugega, češ, premislite, kdaj greste na pot. Tudi zaradi gneče in vašega udobja.
Verjamem, da ste želeli biti v svojem odzivu na moje povedane besede kar se da prepričljivi, in tudi dramaturški lok pisma to potrjuje. »Sta res starizem in negativen odnos do upokojencev že tako močno zasidrana v naši družbi, da se ju celo na ZDSUS ne zavedamo več?«
Odgovor je preprost: Ne, gospa Mira Kofler, nikakor ne! Na vsakem koraku se borimo za spoštovanje pravic starejših, da ostajaj(m)o polnopravni člani naše družbe, ne pa nebogljeni, v statistiko vložen sloj prebivalstva, ki se ga etiketira z zgubanimi rokami, hojico, demenco, ali pa s palico ali berglo v rokah.
Zdenka Jan, predsednica ZDUS
