Velikan Južnoafriške republike, moralni kompas družbe, ko ga je ta najbolj potrebovala, mislec, voditelj, pastir, prerok in človek, ki je s smehom in humorjem reševal kritične trenutke v politiki… Takšna sporočila so v nedeljo prihajala od svetovnih voditeljev ob novici, da je v 91. letu starosti umrl nadškof Desmond Tutu, eden najvidnejših borcev proti apartheidu, politiki rasne segregacije v Južnoafriški republiki, za kar je leta 1984 prejel Nobelovo nagrado za mir.
»Odhod zaslužnega nadškofa Desmuda Tutuja je še eno žalostno poglavje slovesa našega naroda od generacije izstopajočih Južnoafričanov, ki so nam zapustili osvobojeno Južno Afriko. Desmond Tutu je bil domoljub, ki mu ni bilo para,« je dejal predsednik države Cyril Ramaphosa. Kot razlog smrti so navedli raka prostate, ki so ga Tutuju prvič diagnosticirali leta 1997.
Na čelu komisije za resnico in spravo
Skupaj z Nelsonom Mandelo je bil leta 1931 rojeni Desmond Mpilo Tutu tudi na čelu prizadevanj za mirni prehod Južnoafriške republike v demokratično družbo v obdobju od odprave apartheida leta 1991 do prvih splošnih volitev leta 1994. Takrat je bil Tutu nadškof Cape Towna (1986–1996) in s tem voditelj južnoafriške anglikanske cerkve, ko je svojim ugledom ter mirnim in humornim pristopom pomagal brzdati željo po povračilnih ukrepih nad nekdanjimi belskimi gospodarji.
Tako je bil tudi najprimernejši za predsednika komisije za resnico in spravo, ki jo je leta 1996 ustanovila takrat že vladajoča stranka Afriški nacionalni kongres predsednika države Mandele. Imela je tri naloge: ugotavljanje kršitev človekovih pravic v času apartheida tako s strani vladajočih kot upornikov proti rasni segregaciji, določanje reparacij in rehabilitacije žrtev ter odločanje o amnestiji. Da bi bili z delom in sklepi komisije vsi zadovoljni, je bilo vnaprej nemogoče, toda Tutu je dobil precej široko priznanje za njeno vodenje, četudi niti kritik ni manjkalo. Televizija je prenašala zaslišanja, na katerih so žrtve hudih kršitev človekovih pravic govorile o svojih izkušnjah, priložnost za izpoved svojih dejanj ter za prošnjo za pomilostitev pa so dobili tudi storilci (odobrili so jih 849, zavrnili pa 5392).
V cerkvi oral ledino temnopoltim
Tutu, oče štirih otrok, je bil v duhovnika posvečen leta 1960, teologijo je študiral v Londonu in potem veliko potoval ter zasedal vse višje cerkvene položaje. Bil je prvi temnopolti, ki je zasedel položaja škofa Johannesburga in nadškofa Cape Towna. Cerkev je vodil v času, ko je začela sprejemati duhovnice, v kasnejšem obdobju je bil glasen zagovornik pravic istospolnih in boja proti aidsu. Opredeljeval se je do globalnih vprašanj ter bil denimo oster kritik vojne v Iraku, Pakistanko Malalo Jusafzaj pa je predlagal za Nobelovo nagrado za mir za prizadevanje za pravice otrok, ki jo je tudi dobila. Znal je biti tudi kritičen do razvoja svoje države in njenih voditeljev.
Leta 2010 se je umaknil iz javnega življenja. »Mislim, da sem naredil vse, kar sem mogel, in zdaj res potrebujem čas za vse stvari, ki sem jih od nekdaj želel narediti,« je rekel, pa se ob odmevnih družbenih in mednarodnih temah še kdaj oglasil. »Njegova maksima 'Ne dvigaj glasu, izboljšaj svoje argumente' se še nikoli ni zdela bolj ustrezna kot sedaj,« je smrt Tutuja komentiral namestnik britanskega premierja Dominic Raab.
