Big Foot Mamo (BFM) smo na vaji obiskali v sredo popoldne, dva dni pred koncertom. Gregor Skočir, glavni vokalist, je bil odsoten. Pred velikim dogodkom si je vzel počitek. Preostali so dvakrat preigrali repertoar. »Vadimo približno dva meseca,« pove Zoran Čalić, edini Neljubljančan v zasedbi, v kateri je zamenjal Miho Guština, ustanovnega člana in avtorja.
Je iz Vinkovcev, kjer je kitaristično zaslovel z igranjem v obče južnoslovansko priljubljeni zasedbi Majke. Po selitvi vzdolž železniške proge do Brežic, kjer živi sedaj, je igral še v zasedbi Holder oziroma v lastnem triu, zasledimo pa ga tudi v duetu z Neisho in še kje. »Ni večje razlike v igranju kitare med različnimi zasedbami. V BFM sem morda bolj discipliniran, kajti gre za dve kitari, tako ali tako pa sem ekipni igralec in zame je pomemben skupni ter ne toliko lastni zvok,« pojasni.
Danes bi bili obtoženi
Smisel za sobivanje se nasploh zdi osnovna poanta zgodbe o Big Foot Mami. Alen Steržaj, umetniški vodja zasedbe in po odhodu Guština večinski avtor glasbe in besedil, pravi: »Z leti smo glasbeno dozoreli, znamo si dajati prostor. Ni nam več pomembno zgolj dati se na glas, ampak nam je tudi do tega, da se inštrumenti frekvenčno ne pokrivajo.« Kar pomeni, da gre za ekipo, katere člani se zmorejo drug drugemu podrediti. Na čelu z Jožetom Habulo, bobnarjem, ki je leta 1990 okoli sebe zbral zametek zasedbe. Takole pravi: »Moje igranje je izrazito v prid glasbe, ne da bi razkazoval znanje. Tudi vzornike imam takšne, Charlieja Wattsa in Ringa Starra. V startu sem boben gledal kot bazo za ves bend, da se bend name nasloni in gre. Skozi leta sem igranje še minimaliziral, prav tako minimalno improviziram. Sem mnenja, da je dober aranžma tisti, ki pri poslušalcu vzbudi idejo, da bi se dalo še kaj dodati.«
Po treh desetletjih igranja BFM ne ponujajo samo hitov, temveč tudi prepričljivo rock muziciranje, ki lahko obudi spomin na izročilo marsičesa. Še najmanj na Rolling Stones, s katerimi se jih v naših krajih zmotno primerja; prej bi to veljalo za Pankrte. Pred njimi v Sloveniji ni bilo zasedbe, ki bi se glasbe lotevala na stonesovsko nekompliciran in bazičen način. V trenutkih, ko se njihovi inštrumeti prepletajo, BFM dandanes prej spomnijo na kake Allman Brothers, kar pa je verjetno posledica Čalićevega prispevka južnjaškega rocka. Tako je predvsem v starejših skladbah mogoče zaznati razkorak med najstniško naivnostjo, na podlagi katere so skladbe nastale, ter zrelostjo in umetelnostjo, s kakršno jih izvajajo danes. »Mala nimfomanka je bila prav tako naivna, mar ne?« navrže Steržaj.
Kot meni sam, so BFM predvsem dediči The Cult, katerih plošča Electric iz leta 1987 jih je doletela v zgodnjem najstništvu. »Oni so naša največja referenca,« pravi umetniški vodja zasedbe. The Cult in Peter Lovšin, ki jih je v začetku devetdesetih pod imenom Vitezi obložene mize vzel kot spremljevalni ansambel. Z njim so obredli vsa slovenska prizorišča in spoznali osnovna pravila posla. Steržaj pravi: »On je naš guru. Na primer skladba Prid raj k men je čista kopija Čist nor, medtem ko Mala nimfomanka spominja na Kreni prema meni od Partibrejkers.«
BFM, državljani, rojeni med letoma 1971 in 1973, so se glasbeno formirali v časih, ko so stare glasbene scene razpadle, ko so v etru ostali samo največji in ko je rock'n'roll postal nemoden. Morda se prav zato niti niso dolgo mudili v undergroundu, ampak takoj navdušili mladež, ki je bila željna lastnih herojev in neposrednih sporočil. Na čelu z Malo nimfomanko oziroma besedili kot: »Če me zrajcala boš močno, le zdrku si ga bom z roko.« Tako se glasi vrstica iz komada Sam prjatla, ki je še danes nujen del repertoarja. Steržaj: »Danes bi bili zaradi Nimfomanke verjetno obtoženi pedofilije.«
Institucija
BFM so obenem zasedba, ki izhaja izza Bežigrada, kar ni nepomemben podatek. Tudi glavna mestna dvorana ni več Tivoli v Šiški, ampak Stožice, ki so za Bežigradom. V primeru, da je šlo za Ljubljančane, so uspešni pop ansambli prej izhajali iz drugih, starejših ljubljanskih sosesk, kot je BS3. »Kar je super, ko jih je treba po koncertu razvoziti, saj ni klasičnih prerekanj, koga naj najprej odložim in po kateri poti naj grem,« na to pripomni Aleš Guček, dolgoletni skrbnik opreme in voznik.
Kitarist Daniel Gregorič vendarle ni Bežigrajčan, tudi glasbeno izhaja iz drugih vod: »Ko sem prišel v bend, sem bil metalec. Imel sem mali ojačevalec peavey in kitaro ibanez ter niti nisem poznal rock'n'roll prijemov, saj sem preigraval Steva Vaija in Satrianija. Vendar sem imel željo, da v tem ansamblu funkcioniram in sem se naučil rock'n'roll prijemov.« Na teh osnovah in v takšnih okoliščinah so BFM odrasli v stebre slovenskega rockerstva dandanes. Kasneje se jim je pridružila Siddharta. Razlika med obema zasedbama je v načinu odzivanja občinstva, pravi Steržaj. »To sem opazil na skupnem koncertu. Pri Siddharti občinstvo bolj dviguje roke v zrak, v našem primeru pa skačejo.«
V omejenih razmerah slovenskega zabavnega posla so Big Foot Mama institucija, v skladu s tem pa so tudi zastavili tokratni koncert v Stožicah. Z minimalnim številom gostov, zanašajoč se predvsem nase in na katalog svojih skladb, kar je drugače od prakse domačih izvajalcev, ki se za večje odre praviloma oskrbijo z okrepitvami, je bil pa prvi, ki se jim je odrekel, Magnifico, na prvem stožiškem koncertu.
Vaja je bila neke vrste dan odprtih vrat. Prišli so tudi obiskovalci, poleg Dnevnikove prisotnosti tudi mladenke iz nekega drugega medija, prav tako medicinski sestri, privrženki iz začetkov, z darilno steklenico medice, medtem ko jim je podpornik iz gostinskih vrst prinesel goro čevapčičev. Steržaj pojasni: »Naši generaciji pomenimo nostalgičen spomin na mladostniške čase, ko so odraščali.« Big Foot Mama so stari približno toliko kot samostojna Slovenija. V času nastanka so bili podobno naivni, a v nasprotju z mnogimi sodijo med zmagovalce.
