Glasbeni menedžerji so tisti, ki se ukvarjajo z umazanimi postranskostmi, nemalokrat na začetku celo bolj verjamejo v glasbo zasedb kot zasedbe same, prav tako investirajo prvi denar. Lahko jih razdelimo na tri tipe. Prvi so univerzitetno izobraženi poslovneži, ki so močni predvsem v obvladanju davčne zakonodaje ter so spretni in trdi pogajalci. Tipičen tak primer je Allen Klein, Američan, ki je poslovno vodil tako Rolling Stones kot The Beatles, potem ko je umrl Brian Epstein, »osnovni« menedžer. Klein velja za človeka, ki je spremenil princip delitve denarja. Do njegove pojave na sceni so gramofonske družbe izvajalcem namenjale drobiž, s prelomnim zastopanjem ameriškega pevca Sama Cooka pa je Klein spremenil igro. In postal razvpit, da zmore iztržiti več. Za svoj delež je praviloma poskrbel tako, da so mu izvajalci dali založniške pravice. Tako tudi Rolling Stones, zaradi česar sta se obe strani po letu 1971, ko se je sodelovanje končalo, tožarili naslednjih štirideset let. Tožil se je tudi z The Beatles, kot z The Verve in še kom. Klein ni popuščal.
A Klein se v kreativni del posla ni mešal. Ni bil te vrste tip. Sta pa to bila Andrew Oldham in Malcolm McLaren. Prvi je bil menedžer Rolling Stones v prvem in za mnoge najslajšem obdobju do smrti Briana Jonesa, za čigar zagrenjenost, ki ga je na koncu odpeljala v smrt, je bil pomemben razlog prav Oldham. Ob tem, da je bil ta, ki je poiskal pomoč pri Allenu Kleinu, tudi ta, ki je povzdignil Micka Jaggerja in Keitha Richardsa nad Briana Jonesa, ki je v prvih letih veljal za vodjo. Oldham je bil tudi ta, ki je javnomnenjsko podpihoval rivalstvo z The Beatles oziroma iz Rolling Stones ustvaril antipod Beatlom. In ne nazadnje – Oldham je bil ta, ki je v zgodnjih šestdesetih živel bolj »sex & drugs & rock'n'roll« življenje kot vsi člani ansambla. Rolling Stones so bili v zgodnji fazi Oldhamova projekcija.
Sex Pistols kot menedžerski izum
Podobno so bili Sex Pistols projekcija Malcolma McLarna. Preden je McLaren v Anglijo uvozil punk, je imel za sabo dolgo zgodovino prestopanja s šole na šolo, političnega aktivizma kot tudi poslovnih poskusov. Ameriško zastavo pred ameriškim veleposlaništvom v Londonu je zažgal leta 1966, v šestdesetih pa je pripadal King Mob, angleškemu krilu situacionistov, marksistov, ki so kapitalizem prepoznavali kot družbo spektakla, v »absolutni kritiki vsega obstoječega« pa med drugim slavili Valerie Solanas, ameriško feministko, ki je leta 1968 (neuspešno) streljala na Andyja Warhola.
Punk oziroma predpunk idejo je McLaren spoznal v New Yorku, kjer je s soprogo Vivien Westwood leta 1973 obiskal modno-obrtni sejem in spoznal zasedbo New York Dolls. Oblekla sta jih, jih opremila s simboli srpa in kladiva ter pripeljala v Anglijo in Francijo na turnejo, potem pa se je McLaren z njimi vrnil v ZDA. Kjer pa jim ni uspelo. Razpadli so. Zato se je leta 1975 vrnil v Anglijo, kjer je njegov partner Bernard Rhodes že vzpostavil stik z mladežjo, ki se je motala okoli njegove oblačilne trgovine Sex. Dejansko je bil Rhodes tisti, ki je sestavil prvo postavo Sex Pistols, kajti McLaren je bil tedaj še v ZDA, čeprav vzporedna zgodba govori o tem, da je Johnnyja za glavnega pevca predlagala Viviene Westwood, pri čemer pa naj ne bi mislila na Johna Lydona alias Johnnyja Rottna, temveč na Johna Simona Ritchieja, ki je kasneje zaslovel kot Sid Vicious. Rotten je torej postal pevec Sex Pistols zato, ker je McLaren narobe razumel namig soproge, ki je imela za pevca v mislih Sida Viciousa.
Tudi Rhodes je sprva mislil, da bo somenedžer Sex Pistols, a ga je McLaren izrinil iz kombinacije, zato je sam sestavil zasedbo The Clash ter postal njen menedžer. Po drugi strani se McLaren s Sex Pistols ni razšel miroljubno. Leta 1986 so člani ansambla na sodišču od njega iztožili milijon funtov, danes pa tudi sami med seboj ne govorijo več in tožijo drug drugega za denar.
Največji mafijec na estradi
Vendar pa Klein, Oldham ali McLaren ne spadajo med menedžerje absolutiste, kakršen je bil Colonel Tom Parker, menedžer Elvisa Presleyja. Ta se je v kariero kralja rock'n'rolla vmešaval v vseh pogledih. Prepričal ga je, da je dobro, da je šel leta 1958 k vojakom, da se je kasneje oženil s Priscillo, da je opustil koncertiranje in se preusmeril v snemanje filmov, kot tudi, da je na koncu končal kot zabavljač v Las Vegasu. Parker se je ves čas bal, da bi mu Presleyja speljal kdo drug. Vendar pa Parker ne slovi kot največji estradni mafijec vseh časov.
Ta naziv si je pridelal Don Arden, Anglež, ki je bil zaslužen za preboj zasedbe Small Faces, zastopal pa je tudi Little Richarda in Electric Light Orchestra. Začel je sicer v šestdesetih kot zastopnik ameriškega rock'n'roll pevca Gena Vincenta, ko je ta nastopal v Angliji. Njuno sodelovanje se je končalo, potem ko ga je Vincent napadel z nožem, kar pa ni bil edini nasilni dogodek v Ardenovi karieri. Roberta Stigwooda, menedžerja Bee Gees, je ob neki priložnosti imel nagnjenega čez rob okna v četrtem nadstropju, leta 1986 pa je bil aretiran zaradi ugrabitve in mučenja računovodje ene svojih firm, prav tako zaradi suma, da ga je okradel. Ko je Ozzyja Osbourna vrgel iz Black Sabbath, je njegova hči Sharon potegnila z Osbournom, postala njegova menedžerka in soproga. In ko je prvič po poroki prišla na obisk, je na njo naščuval svoje pse. Več kot dvajset let nista govorila. Šele leta 2002 je na pobudo Ozzyja Osbourna Arden lahko spoznal svoje vnuke.
Delovanje zgolj na podlagi ustnega dogovora
Pri Ardnu je kariero začel tudi Peter Grant, menedžer Led Zeppelin. Grant velja za enega najbolj brezobzirnih, a tudi zaščitniških estradnih menedžerjev vseh časov. Razmeroma znana je anekdota, ko so Grand Funk, tedaj še manj znani ameriški bend, bili leta 1969 predskupina Led Zeppelin na stadionu v Detroitu. In zveneli nevarno dobro. Dva metra visokega Granta, ki je bil pred tem varnostnik v klubih, rokoborec in filmski kaskader, je prešinilo, da bi ogrevalna skupina lahko ukradla predstavo njegovim varovancem. Terryju Knightu, menedžerju Grand Funk, s katerimi je ta kasneje prav tako končal na sodišču, je ukazal, da morajo Grand Funk takoj prenehati igrati. Ker je ta namig razumel preveč ohlapno, ga je Grant v drugo dvignil nad glavo, vrgel v steno, potem pa lastnoročno izklopil elektriko na odru. Grand Funk nikdar več niso igrali z Zeppelini.
A Grant velja za pionirja stadionskega poslovanja. Led Zeppelin so prejemali devetdeset odstotkov od prodanih vstopnic in denar je bil vedno izplačan. Grant s svojimi varovanci nikdar ni imel podpisane pogodbe. Sodelovali so zgolj na podlagi ustnega dogovora. In nikdar se niso tožili. Zato Peter Grant velja za enega največjih in najboljših estradnih menedžerjev vseh časov.