»Če se ne ukvarjate z zgodovino plezanja, vam bo oproščeno, če ste verjeli, da je soliranje v velikih stenah izumil Alex Honnold,« je zapisal Jeff Smoot. V prejšnjem stoletju soliranje v tisoč metrov visokih stenah namreč ni bilo redka praksa - mladi Avstrijec Paul Preuss pa to umetnost tako izpopolnil, da je eden od njegovih sodobnikov, veliki Tita Piaz, italijanski plezalec, ki je bil zaradi svojih drznih vzponov znan kot Hudič Dolomitov, Preussa poimenoval kar »Gospodar prepada«.
Rodil se je v Altausseeju v Avstriji. Preuss je že kot otrok spremljal očeta v gore in pri dvajsetih letih dosegel spoštovanja vredne vzpone, med katerimi je bil prvi pomemben solo vzpon Pichl-Route na severni steni Planspitze. V času svoje plezalne poti je naredil 1.200 vzponov, od tega 300 samostojnih, več kot 150 pa je bilo prvenstvenih. Bil je vsestranski alpinist, ki je obvladal (letno) prosto plezanje kot tudi plezanje v snegu in ledu.
Knjiga je pustolovska in psihološka biografija, ki opisuje boleče raziskovanje samosti, osamljenosti in preseganje meja v alpinizmu. »V prvih 200 letih alpinizma je bila gora tista stvar, ki je bila pomembna ... Toda po nekaj letih plezanja in zlasti na mojih turah ni več pomembna gora, temveč človek, človek s svojimi slabostmi in močmi, človek in to, kako se spopada s kritičnimi situacijami, s katerimi se srečuje v visokogorju, s samoto in višino,« je zapisal v svojem dnevniku.
V mesecih pred svojo smrtjo leta 1913 (star je bil komaj 27 let), ko je padel več kot 300 metrov med poskusom prvega prostega samostojnega vzpona po severnem grebenu Mandlkogla, so bile Paulove javne predstavitve njegovih plezalnih pustolovščin napolnjene do zadnjega kotička koncertnih dvoran v Avstriji, Italiji in Nemčiji.
Reinhold Messner, prvi alpinist, ki se je povzpel na vseh štirinajst osemtisočakov, je bil nad dosežki mladega Avstrijca tako navdušen, da je okoli Preussovega kladiva postavil alpinistični muzej, o njem napisal dve knjigi in ustanovil fundacijo s Preussovim imenom.
Gore imajo tudi danes še vedno neizčrpno privlačno moč in so še vedno rezervirane le za tiste, ki se nanje podajajo dobro pripravljeni, predvsem pa z velikim spoštovanjem. Morda se bodo tisti, ki bodo brali o Preussu, pridružili tej naraščajoči legiji pustolovcev, obsedenih s tekmovanjem med posameznikom in goro - v najslabšem primeru pa lahko bodoči junaki, ki se še niso znašli na prvih straneh kronike, knjigo uporabijo kot spodbudo za upravičeno sanjarjenje s čajem v eni roki in cepinom za led v drugi.
