Smo pred občutno vremensko spremembo, mejo, če hočete. Do zdaj nam je vreme dobesedno prizanašalo z jesenskim hladom, pa tudi z deževjem. Po burnem poletju je bilo seveda tako obdobje več kot dobrodošlo. Pravo razvajanje, če smo pošteni! Varčujemo pri kurjavi. Hodimo poletno oblečeni. Kopamo se v morju, vreme nas ne moti pri delu, res, kar zadeva vreme, precej brezskrbni časi. Prijetno nam je in verjetno ni med nami nikogar, ki si po tihem ne bi želel, da bi še kar trajalo, pa čeprav vemo, da ne bi bilo dobro, če bi bilo predolgo tako. In čeprav vemo, da enostavno ne more biti v neskončnost tako. Dnevi so vse krajši, jutranja megla se vleče krepko v dopoldanski čas, a ko posije sonce, na vse to pozabimo.
Vendar že nekaj dni z veliko gotovostjo vemo, da se bo tole vremensko uživanje v nedeljo končalo. Malo čuden občutek, ali ne? Namreč, da nam je prijetno in da je samo vprašanje časa, ko nam ne bo več. Vsaj jaz to občutim na neki čuden način. Kot da bi se imel čas poslavljati od nečesa in tega ne bi smel zamuditi. Kot da bi zaradi tega, ker vem, kdaj nas bo ta blagodejna jesenska toplota zapustila, imel točno določeno količino časa, da se od tega poslovim, da izkoristim vsak dan posebej. Kot da bi moral vse skupaj občutiti še bolj intenzivno, se vsega še bolj zavedati in občutiti vse, od jutranje meglene vlage do popoldanske toplote in smejoče se sončne svetlobe, poševnih senc poznega popoldneva in večernih sončnih zahodov. In si vse to vtisniti v spomin, tudi občutke, ki seveda prej ali slej minejo, a kljub temu.
Če ne bi vedeli, da bo prišlo do spremembe (na slabše, ampak to ni prava beseda), bi ti dnevi minevali bolj mimogrede. Tako pa so postali nekako pomembnejši, morda nisem uporabil najboljšega izraza, postali so bolj del našega zavedanja in občutenja, kot vse prijetno, od česar se bomo morali prej ali slej posloviti. Podobno je, ko se zvečer, ko smo preživeli lep dan ali ko smo čez dan naredili nekaj dobrega ali opravili neko delo, ki nas je čakalo in nas težilo že dlje časa, pa smo si ga sneli s hrbta, umirimo, imamo čas razmisliti o dnevu, ki se končuje, se umiriti in morda opazovati, kako se dan počasi končuje. Zremo v sonce, ki zahaja, in vemo, da se bo kmalu končalo. Kadar imam čas občutiti konec dneva, dnevne svetlobe, je to zame poseben čas. Po eni strani slovo, a po drugi spet zavedanje, da to ni konec, ampak tudi začetek novega. Tako je pač, dokler živimo. Potem pa nam ni več pomembno.