Naloga kanalizacijskega omrežja je zbiranje ter odvajanje komunalnih odpadnih na čistilno napravo, kjer se iz transportnega sredstva (vode) izločijo, ustrezno obdelajo in odstranijo predvsem biološke sestavine pretoka. Predpogoj za dobro in uspešno delovanje čistilne naprave je zatorej pravilno, dobro in uspešno delovanje kanalizacijskega omrežja, vključno s tem omrežjem pripadajočih razbremenilnih naprav ter objektov. Nepravilno in nezadostno delovanje omrežja ne zmore naknadno omogočiti niti najboljša čistilna naprava.
Potrebno zmogljivost čistine naprave določamo na podlagi skupnega števila t. i. populacijskih enot (PE). Po grobem izračunu naj bi bilo na blejsko omrežje in ČN trenutno priključenih najmanj 25.000 PE. Blejska čistilna naprava (uradno podane zmogljivosti 14.650 PE) letno pridela zgolj okoli 900 ton dehidriranega stabiliziranega blata, kar količinsko odgovarja dejanski proizvodnji storilnosti le okoli 40 % priključenega skupnega števila PE. Preostalih 60 % biološke obtežbe torej ni doseglo čistilne naprave in je zato na čistilni napravi ni bilo mogoče izločiti. Blejska čistilna naprava je tako trenutno obremenjena le z okoli 75 % njene podane zmogljivosti in naj bi glede na rezultate meritev iztočnih vrednosti njenih parametrov delovala v okviru predpisanih zahtev.
Kakor sem že skušal strokovno obrazložiti ter na podlagi izračunov dokazati v mojih številnih člankih ter med javnim predavanjem (dne 26. 9. 2019 v dvorani Infocentra Triglavska roža na Bledu), iztekajo torej preko strokovno nepravilnih in nedopustnih razbremenilnih naprav okoli 60-odstotni letni iznosi neočiščenih komunalnih odpadnih vod Bleda (letno okoli 26.000 m3 tekočega blata) direktno v Blejsko jezero, Jezernico ter naprej v Savo.
Razbremenilne naprave so del kanalizacijskega omrežja in se morajo ustrezno strokovno načrtovati in graditi v smislu predpisanih (tudi za nas strogo obveznih) strokovnih evropskih norm EN 752.
Kot dokaz, da nisem osamljen v tej strokovni oceni nepravilnega, nezadostnega in neodgovornega delovanja blejskega kanalizacijskega omrežja, naj navedem strokovni prispevek »Programi sanacije kakovosti Blejskega jezera in Save Bohinjke«, ki so ga že daljnega leta 2001 objavili doc. dr. Krajnc, prof. dr. Toman, Vodopivec in Oberžan v Zborniku 12. Mišičevega vodarskega dneva. V njem so ti avtorji med drugim že tedaj opozorili: »Ko pa bo sicer mešani kanalizacijski sistem dodatno saniran in priključen na ČN Bled, bo kanalizacijsko obremenjevanje jezera (in s tem seveda tudi Jezernice in Save) zanemarljivo.«
Vsi v programih sanacije navedeni, s strokovnimi izračuni ter s stroškovno primerjavo variant mešanega oziroma ločenega sistema utemeljeni, po predpisih nujno potrebni sanacijski ukrepi mešanega sistema, so se izkazali za znatno cenejše ter okolju znatno koristnejše. Navkljub prvotno sprejeti skupni odločitvi projektantov, revidentov in investitorja v prid sanacije mešanega sistema, pa so se ti optimalni predlogi kasneje strokovno nerazumljivo, neutemeljeno in nedopustno namensko »spregledali« in striktno ignorirali. Obstoječe blejsko kanalizacijsko omrežje v prvotno mešanem sistemu se kasnejša desetletja namreč nestrokovno, neodgovorno ter ne glede na izredno drage in škodljive posledice spreminja ter dosledno »sanira« v katastrofalno nedelujoči »ločeni« sistem (s strokovno nedopustnimi priključki, izpusti ter razbremenilniki).
Upam, da bo narava Blejce končno prisilila k dolgoročnemu ekološkemu, strokovnemu, ekonomskemu in odgovornemu reševanju okoljskih problemov.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
