Približno leto je minilo od dokončnega skrhanja odnosov med Tatjano Bobnar, nekdanjo ministrico za notranje zadeve, in Robertom Golobom, takratnim in trenutnim premierjem, ki je želel urejati policijo. Jo očistiti. Približno eno leto je minilo tudi od tistega znamenitega intervjuja s premierjem za Objektiv, ko je nezadovoljen z vprašanji okoli pravih ozadij spora z ministrico na hitro končal pogovor. Od takrat se zadeve za Goloba niso izboljšale. Ker nezadovoljstva z ministrico ni znal rešiti »v hiši«, si je na glavo nakopal enoletno pogrevanje očitkov; najprej, da je izvajal pritisk na ministrico in posredno na policijo, s tem pa presegel svoja pooblastila. Nato še – potem ko je nekdanja ministrica pričala pred komisijo, ki preiskuje vpliv politike na delo policije –, da je pritiskal na policijo, naj ta prestavi aretacijo ruskih vohunov v Ljubljani, da ne bo vsakodnevno delo obveščevalcev zmotilo proslavljanja uspeha na trojnem referendumu. Vsekakor simpatičen nabor očitkov za predsednika vlade. Ob serijskem dajanju praznih obljub zdaj gospodarstvenikom, zdaj zdravnikom, zdaj pravosodju, pa poplavljencem, pa šolnikom … je to povsem spodoben dosežek za dokaj svežega politika.
Golob ne deluje kot politik, ki bi kar koli prepuščal naključju, zato je težko verjeti, da bi preiskovalna komisija o ugotavljanju morebitne politične odgovornosti ...
Verjetno vsi poznate enega klasičnih tropov v hollywoodskih filmih, ko glavni lik misli, da je ubil_a zlikovca in mu obrne hrbet, s tem pa se znajde...